“Izjemno težko je materi gledati sina, ki se uničuje pred njenimi očmi”

Saša Kveder iz Ljubljane je oblikovalka interierjev in po naravi izjemno optimistična oseba kljub nepredstavljivi bolečini, s katero se zaradi sinove odvisnosti od drog sooča zadnjih 15 let. Svojo in sinovo kalvarijo je podrobno opisala v knjigi Tokrat bo drugače, ki je izšla pri založbi Buča.

"Upam, da se bodo še naprej oglašale družine odvisnikov in opozarjale na to problematiko. Če nas bo več in bomo povezani, bo družba ne samo spremenila negativen pogled na odvisnike, ampak se bo še več naredilo na področju oblik pomoči in zdravljenja oz. na preventivi, kar je v bistvu še najbolj pomembno."

Kako se spominjate sinovega otroštva in odraščanja?
Sin je edinec. Ko je bil še otrok, sva bila zelo navezana. On je bil motorček mojega življenja. Odraščal je v enostarševski družini, kar seveda ni idealno. Veliko je bil z babico, mojo mamo, ker sem sama imela v tistem obdobju poslovno kariero na vrhuncu, obenem pa sem tudi oba preživljala. Njegov biološki oče ni prispeval nič, niti svojega časa niti denarja. Po naravi sem zelo odprta, radovedna in nekako sem te lastnosti želela vcepiti tudi sinu, da bi dobil večdimenzionalen pogled na življenje. Veliko sva potovala, podpirala sem njegovo izobraževanje. Pri treh letih je obiskoval angleški vrtec in se učil jezika, pozneje se je učil kitare v glasbeni šoli, bil je uspešen v vseh vrstah športov, predvsem plavanju.

Potem je prišla puberteta, ki je zelo občutljivo obdobje za otroke in naporno za starše. V tem obdobju je zgrešil pot. V osmem razredu so pred vrata njegove osnovne šole prihajali prodajalci drog. To je problem, ki zadeva družbo, ne samo družino. V nekaterih primerih smo starši popolnoma nemočni. Iz ene nedolžne cigarete trave lahko hitro preide v druge, močnejše droge in nazadnje zasvojenost.

Kdaj ste odkrili, da ima težave?
Izvedela sem po naključju. Poklicala me je učiteljica, da je sin odšel od ure angleščine, ker mu je bilo slabo. Prišel je domov in dejal, da mu je bilo slabo zaradi kosa pice. Naslednji dan je sam povedal, da so za Ljubljanico kadili travo in mu je bilo slabo zaradi tega. To je bil prvi alarm. Sledili so pogovori, on se je kesal. Nikakor pa si ne bi mislila, da lahko to pelje v takšne razsežnosti, destruktivnost, ki jo sedaj živi že 15 let.

Otroci so radovedni, poizkusijo. Večinoma pri tem tudi ostane. V našem primeru pa ni bilo tako. Ni bila samo cigareta trave, ampak je sledil skupek nekih negativnih manifestacij. Počasi je opuščal interes do šolanja, učenja in dela, izbiral je slabo družbo, ki je bila njegov idol. Šlo je za proces, ki je precej hitro napredoval.

Kot starš si na začetku popolnoma nepoučen. Ne pomisliš, da lahko pride do najhujših razsežnosti. Najprej smo seveda mislili, da bomo situacijo rešili v okviru družine, pogovora, ukrepov, discipline, s povečanim nadzorom itd. To so bili prvi moji in moževi koraki. Nič ni pomagalo. Bil je neukrotljiv najstnik. V tem obdobju nismo imeli več vpliva nanj. Počasi se je trgal od družine in je že bila prisotna neka nemoč. Precej hitro sem se zatekla k strokovnjakom, najprej so bili to psihologi, ko je bilo opazno, da s kajenjem trave nadaljuje, sem ga že peljala v društva za pomoč zasvojenim. Vse je kategorično odklanjal, kar še vedno traja.

Zasvojenost ima veliko vzrokov. Ni rečeno, da so v ozadju neke travme, težke družinske razmere, kot ljudje pogosto mislijo. Zadnjih 15 let preučujem odvisnost in vzroke zanjo. Veliko sem v stiku z zdravniki, zato vem, da lahko gre na primer tudi za genske predispozicije, osebnostne lastnosti ali pridružene bolezni, ki jih ugotovijo pravočasno.

Kje ste poiskali pomoč?
Od prvega dne sem neprestano v stiku z zdravniki. Še vedno se obračam na različne strokovnjake in društva, skušam izvedeti še kaj več, se naučiti, kako pomagati, kako stimulirati, vplivati nanj. Veliko truda vložim v to. Tudi sama zase potrebujem pomoč. Včasih ne vidim belega dneva, po dva tedna sem popolnoma ohromljena, ne morem delati in spati.

Po naravi sem optimistična in vedno se mi je zdelo, da lahko človek z neko vero in trdim delom uresniči vse, kar si želi. Dokler si živ, je vse mogoče. Ta naravnanost me rešuje. Pa seveda delo, hobiji, potovanja, druženje, ogromno telovadim, tečem, grem v hribe, psihofizično moč si nabiram v družbi prijateljic. Zelo pomembno je, da se ne zapreš vase, čeprav je včasih zelo težko zbrati moč. 

Ali s sinom ohranjata stike?
S sinom, ki ima danes 33 let, sva venomer v stikih, ne glede na to, ali je na cesti ali v zaporu. Nisem starš, ki bi v takšni situaciji zapustil otroka ali se umaknil, čeprav je zelo težko vzdrževati stik. Živi v paralelnem svetu, z njim se je praktično nemogoče normalno pogovarjati. Dokler so prisotne substance, človek ni realen, trezen, razmišlja drugače.

Že velikokrat je poskušal z zdravljenjem. Takrat smo vedno z njim, v teh obdobjih je doma in je z nama z možem, ima 24-urno varstvo. Nikoli do sedaj mu ni uspelo, sla po drogi je premočna. Zdravniki delajo po sistemu neke volje, odločitve posameznika, bolnik z načetimi možgani pa tega ne zmore.

Življenje na cesti ga je zreduciralo na nivo napol mrtvega človeka. Nepopisna groza ga je tudi videti, ima zgolj 50 kilogramov. Hvala Bogu, da je to lahko večini prihranjeno. On živi svoje odvisniško življenje tako rekoč samostojno. Preživlja se s krajami po trgovinah, temu pa vedno sledi zaporna kazen. Zaradi kraj konzerv, čokolad in šamponov je preživel v zaporu že devet let.

Kako ste se kot mama znebili samoočitanja, ste se sprijaznili s situacijo?
Nisem pomirjena, ves čas me nekaj gloda. Jasno je, da gre vsak starš skozi vse mogoče samoanalize in analize: sem naredil prav, česa nisem naredil, kaj bi še lahko …? Ker ni zaključkov, še vedno iščem vzroke.

Krivda je destruktivna, zato z njo nima smisla živeti. Sama sebe ne obtožujem, sem se pa v preteklosti več spraševala, kaj bi lahko bilo drugače in boljše, kaj je bilo narobe. Tudi starši se učimo starševstva, nekih življenjskih okoliščin se ne da spremeniti. Recimo tega, da sem ostala sama in bila samohranilka, da sem mogla veliko delati, da sem naju preživljala in pomagala tudi mami. Mislim, da sem naredila največ, kar sem lahko.

V teh letih se je nabralo toliko težkih stvari, prizorov, zanj in za nas. Izjemno težko je materi gledati sina, ki se uničuje pred njenimi očmi. Ne morete si predstavljati, kakšno je življenje na cesti z drogo. Gre za življenje od doze do doze. To so grozote, razčlovečenost. Kdo, ki bi samo videl te prizore, ne bi verjel, da je to sploh mogoče. Kako je zame, ki vidim svojega sina v takih stanjih? Nečloveško.

Kako sinova odvisnost vpliva na vaše življenje?
V sebi nosim toliko teže, pa je niti ne pokažem. Če me kdo vidi, si verjetno misli, kaj mi vendar manjka. Kadar grem med ljudi, želim svoje probleme pustiti doma, si napolniti baterije in pozabiti. Je pa le prišlo do tega, da sem spregovorila, najprej sicer omejeno, s prijateljico, pozneje tudi na seminarju nevrolingvističnega programiranja. Pomembno je povedati, kaj te teži, ker sam v svojem začaranem krogu ne boš prišel do rešitev. Dobiš spodbudo, ljudje ti namenoma ali pa nehote zasadijo neko klico, o čemer potem začneš razmišljati in iskati rešitve.

Kako ste v procesu pisanja knjige premagovali dileme, ki so se pojavile ob dejstvu, da boste razgalili vse o vaši družini?
Pisanje sem vzela kot nek projekt, izziv, samoterapijo. Trajalo je tri leta, medtem sem se še šolala na področju kreativnega pisanja. Iz sebe sem hotela spraviti, kar se je nabralo in me je težilo. Proces je bil kar zahteven, ker sem morala znova čez vse občutke, če sem jih hotela zapisati. Sem človek resnice, če se nekaj grem, potem grem do konca, brez sprenevedanja in laži. Če bi bila stara 30 let in bi si še gradila neko ime, kariero, bi morda marsikaj izpustila. Meni ni treba ničesar več skrivati. Dokazala sem se s poštenostjo, moralno etiko, z vsem, kar živim.

Za družbo 21. stoletja je sramota, da smo tako primitivni, da je odvisnost sramota in madež na družini. Nihče ne obsoja deklariranih bolezni, večina pa se jih zgraža ob odvisnikih, ki trpijo za kronično in težko ozdravljivo boleznijo. Sin je imel pač smolo, da je zbolel, nimam se ničesar sramovati. Upam, da bo ta stigma prešla. Delati moramo na tem, da sočutno in razumevajoče sprejmemo te ljudi in jim ponudimo več, kot se jim sicer trenutno ponudi.

Imate upanje, da bo sin nekoč uspešno premagal odvisnost?
Absolutno. Upanje umre zadnje. Sem se pa v vsem tem času zelo iztrošila, zavedam se svojih let in svoje enkratnosti bivanja, ki se z leti vse bolj omejuje. Moje zdravje je načeto. Čedalje bolj se zavedam, da je sin odrasel moški in da se bo moral v glavnem boriti sam. Lahko mu pomagam samo, kadar bo pokazal izjemno voljo in se res boril. Ta idealni cilj se odmika. Počutim se drugače kot pred 10 leti. Takrat me je razganjala neka moč, iskala sem vse mogoče načine, da bi mu pomagala. Zdi se mi, da bom morala tudi sama vzpostaviti distanco, predati življenje in odgovornost v njegove roke.