Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa, pri legendi slovenske popevke Eldi Viler in njeni hčeri Ani Dežman še kako drži. Sila podobni sta si po videzu, Ana pogosto sliši, da je "kot izrezana mama v mladih letih".
Imata zelo podoben glas, prepoznan med tisočimi, obe sta temperamentni "šavrinki" ... "Karakter pa je Ana podedovala po očetu," pove Elda: "Sama sem neposredna in zelo občutljiva, sanjava. Ana je precej drugačna, bolj umirjena, po očetu je podedovala tudi premišljenost, modrost."
Pred 60 leti nastop v Filharmoniji
Elda Viler (1944) je odraščala v Koštaboni. Od malega je rada "kantala", kot so rekli Istrani. "Ti bom namazala kruh s smetano, če boš zapela," so jo "podkupovali" sosedje. Na povabilo župnika Alojza Kocijančiča, odličnega glasbenika, je začela peti na koru, a njen glas je bil premočan. "Starejše pevke so me rukale s komolci, naj pojem tišje," se spominja.
Užaljena, da ne more peti, kot želi, je to povedala župniku, on pa jo je povabil, da jo bo učil peti ob nedeljah popoldne. "Drugi otroci so se podili po vasi, jaz pa sem imela prve ure petja." Elda šteje župnika za svojega prvega učitelja glasbe.
Pri 17 letih je nastopila na prireditvi Pokaži, kaj znaš, čez dve leti pa po izboru primorskega radia na koncertu Sončna ura v Slovenski filharmoniji – koncert je bil odskočna deska za njeno kariero.
To je bil zlati čas slovenske popevke, slišali so jo skladatelji, za njen glas so začeli pisati najtežje in najlepše skladbe in jo vabiti na nastope. V orkestru v Slovenski filharmoniji je oboo igral njen bodoči mož Anton Dežman …
"Ana bo pojčkala!"
"Oči, oči, Ana bo pojčkala!" je običajno pritekla zraven, ko je akademski glasbenik na klavir spremljal pevske vaje svoje žene v domači dnevni sobi. Ana Dežman (1982) je bila njun drugi otrok, odraščala je v razkošju glasbe. Da ima talent, ni bilo dvoma, vendar je starši niso usmerjali na pevsko pot.
"Celo odvračala sta me od popevk, češ da v njih ni kdo ve kakšne prihodnosti. Če že moram peti, naj grem v resno glasbo," se spominja.
Devet let je igrala violino, po končani srednji veterinarski šoli pa se je odločila za študij na Teološki fakulteti:
"Spremljala sem mamo in očeta, ki sta v glasbi iskala lepoto, milino in resnico ter se upirala trendovskim izrazom, zato pa sta bila vedno v pehanju za gmotnimi dobrinami in osnovnim preživetjem družine. Zanimalo me je več stvari, poleg glasbe tudi veterina, slikarstvo, bila bi balerina in še kaj."
Violino je začela igrati s šestimi leti, pri 16 letih pa je prvič stopila pred javnost, in to z mamo.
Po smrti moža in očeta prvič skupaj na oder
To je bil poseben koncert, Elda se je na odru pojavila po skoraj desetletju molka. V zasebnost se je umaknila "iz protesta", ker so ji odvzeli status svobodne umetnice – z obrazložitvijo, da ima premalo sodoben izraz. To je močno prizadelo tudi njenega moža, svetovno znanega virtuoza Antona Dežmana.
Ko je sredi devetdesetih let hudo zbolel, je na smrtni postelji ženi naročil, da mora spet začeti peti. "Petje te bo rešilo," ji je govoril. Dala mu je obljubo in na odru se je že kmalu pojavila skupaj z Ano.
"Prvi skupni nastop je bil zame čudežen," se spominja Elda, Ana pa pristavi, da so se ji tresla kolena: "Nisem imela izkušenj. Prej sem se zapirala v sobo, da me ne bi kdo slišal, kar naenkrat pa sem stala na odru." Kmalu je Ana začela dobivati ponudbe skladateljev in se podala na samostojno pot na področju popa in jazza.
Vpisala je še študij opernega petja na Akademiji za glasbo in dobivala vedno več vidnih opernih vlog. Kjerkoli pa se pojavi, jo prepoznajo kot hčer legende Elde Viler. "To me niti malo ne moti," prizna Ana: "Z mamo me primerjajo, odkar sem stopila na glasbeno sceno. Ponosna sem na to! Res pa je primerjanje zame velika odgovornost in vse prej kot nekaj preprostega."
Kot pravi refren v eni od njenih prvih samostojnih skladb: "… S teboj po poti zdaj grem, vendar vem, da ne smem biti tvoj obraz in tvoje ime."
Mamina slava Ane nikoli ni bremenila, pravi: "V občutljivem najstniškem obdobju mama ni nastopala. Z mamino slavo se je bolj soočal moj sedem let starejši brat, meni je bilo to prihranjeno. Ko je spet začela peti, jaz pa odkrivati lepoto njenih pesmi, sva pa že zapeli skupaj."
Za ugajanje tudi na operacijo nosu
Da ji je mama najboljša svetovalka na glasbeni poti, pravi Ana.
"Sploh na začetku mi je ves čas dajala nasvete. Vaja, vaja, vaja, vaja dela mojstra, mi je govorila. Na oder ne moreš nepripravljena! Vadili sva skupaj in kakšno frazo sem morala ponoviti neštetokrat. Rekla mi je, da me ne spusti pred skladatelja Jureta Robežnika, dokler ne bom sigurna. Z leti, ko je videla, da vztrajam, da sem resna, je bilo tega manj."
Kljub temu da je hči legende, pa Ana ne opazi prednosti in privilegijev pri skladateljih in dirigentih.
"Za uspeh se je treba potruditi, to Ana ve iz moje izkušnje. Nisem zablestela čez noč, imela sem precej trnovo pot. V letih svojega največjega uspeha sem občutila tudi veliko zavisti in grenkobe," pravi Elda in prizna, da je šla v mladih letih celo na plastično operacijo nosu, da bi vsem ugajala in bila prijetna.
"Šele sedaj vidim, kakšna neumnost je to! Na odru je pomembna iskrenost; ugajanje ne daje ne sreče ne globine. Seveda pa sem to modrost dobila z leti, z izkušnjami in upam, da sem jo za popotnico predala Ani."
Izbira obleke in mladi skladatelji
Elda in Ana sta zadnje obdobje radi skupaj na odru. "Kadar mi v dialogu 'zmanjka', ona poprime. Moja hči je moja nadgradnja," pravi ponosna mama. Pred nastopom se znata tudi spreti.
"Običajni ženski sva, mati in hči. Seveda se prepirava, obe sva zelo glasni, hitro govoriva, se smejiva, se tudi razjeziva in imava svoj prav. Običajno prideva navzkriž pri izbiri obleke za nastope. Čeprav obe stremiva k eleganci, imava različne okuse. Vendar tudi te kompromise vedno lažje delava," pravita.
Elda je tudi dvakrat babica, zelo rada prepeva Aninima dvema otrokoma Klari in Martinu, oba imata veliko talentov. "Je vesela nona, zna se pa tudi razjeziti. Ko kdo od otrok kaj ušpiči, je tak kraval, da slišijo vsi sosedje. Joj, kako zna zakričati," se nasmehne Ana, ki z družino živi v svoji hiši poleg domače.
"Iz križev in težav se učimo, da smo boljši in plemenitejši," sklene Elda: "Vera, upanje in ljubezen, to troje ostane, vse drugo je minljivo."