Gasilec Sebastjan: “Besed ‘ne morem več’ nisem slišal”

V Nazarjah, kjer se stikata reki Savinja in Dreta, je voda naredila ogromno škode. Gasilci so bili od prvega poziva v petek, 4. avgusta, ob 3.35 zjutraj ves čas na terenu. Poveljeval jim je Sebastjan Solar, hvaležen tudi za duhovno in moralno podporo frančiškana p. Andraža Arka: "Zvečer smo z njim podelili vse hudo in težko s terena."

"Prve ure smo reševali človeška življenja, zatem domove, zdaj čistimo industrijske in trgovske objekte, da gospodarstvo čimprej 'zalaufa' in da bomo imeli kam po kruh," je v nedeljskem opoldnevu (13. avgusta) pripovedoval komandir prostovoljnega gasilskega društva Nazarje.

Gasilec operativec je že tri desetletja, polovico tega časa je namestnik poveljnika oziroma poveljnik. "Vajeni smo, da Savinja in Dreta poplavljata, nemalokrat črpamo vodo iz kleti", a take katastrofe, kot je avgusta prizadela številne dele po Sloveniji, tudi vsega hudega vajeni gasilec ne pomni.

Tisto jutro, 4. avgusta, ob 3.35, je iz državnega klicnega centra dobil poziv: zdrs vozila s cestišča, dve osebi ujeti v vozilu, kraj Struge v občini Luče (PGD Nazarje ima namreč tudi enoto za hitro posredovanje v prometnih nesrečah).

V dobrih treh minutah po klicu "smo izvozili", kot se v žargonu izrazi Solar: "Takrat v Nazarjah še ni bilo nobenih sledi o poplavi. Ko smo se bližali Ljubnemu, pa so avtomobilske luči obsvetljevale travnike ob poti, videlo se je, da voda že stoji. Hudo bo, sem prvič pomislil. Poklical sem v klicni center, razložil situacijo in prosil, če lahko obrnemo, saj ljudje v vozilu niso bili poškodovani in da lahko zanje poskrbijo lokalni gasilci. Zavrnili so nas, češ da smo bili napoteni mi."

"Vozili smo naprej in 2 kilometra ven iz Ljubnega avtomobilske luči obsvetlijo podivjan hudournik med hišo in gospodarskim poslopjem mojega dobrega prijatelja – pokličem ga, zbudim in mu povem, kaj se zunaj dogaja. Še kakšnih 200 metrov naprej pa se je zgodil prizor, ki ga nikoli v življenju ne bom pozabil: v ovinku so pred naš avto pridrsele ogromne smreke, še so stale, pobočje je dobesedno drselo, hrib je priplaval na cesto. Bilo je grozljivo."

Naprej niso mogli, gasilski avto so obrnili in se vračali v Nazarje. Že prej so se slišali z rešilnim avtomobilom, bil je poklican k oboleli osebi v Ljubno. Na poti nazaj je bil slabe tri minute za njimi. Na cestišču je bilo vedno več vode, na rondoju v Radmirju je bila voda že do vrha koles gasilskega tovornjaka. Speljali so čez, za njimi je reševalno vozilo na rondoju "odplaknilo", kot pripoveduje Solar: "Reševalca sta skočila iz avtomobila, potegnila ven bolnika, ga naložila na rame, vozilo je odneslo."

Do nazarskega gasilskega doma so se komaj prebili, tam so drugi gasilci že reševali gasilska vozila in opremo, vode je bilo že skoraj meter. Začeli so se klici – iz državnega, regijskega centra, klici posameznikov, klici iz industrijske cone ... "Voda je bila iz minute v minuto višja in bolj deroča. Moji gasilci so za reševanje ljudi tvegali svoja življenja. Bilo je strašno, borili smo se z vodo in s časom."

Tudi komandir je bil v smrtni nevarnosti. "Dobili smo klic, da so pri bencinski črpalki ljudje ujeti na most – voda je v trenutku zalila avtomobile – te je odneslo, ljudi zaliva že skoraj do vratu. Odpeljal sem se s cisterno do tja in splezali so na vrh. Povedo mi, da gospa, prodajalka, z bencinske črpalke noče. Prebil sem se do tja, imela je zaprta vrata. Bolj sem jo klical po imenu, poznam jo, bolj se je upirala, češ da če vrata odpre, bo zalilo prodajalno. Čez odprtino, ki je še ni zalilo, sem jo zgrabil, takrat so se odprla tudi steklena vrata, prineslo je njen avtomobil, takrat je vedela, da gre zares."

"S pomočjo cevi za točenje bencina sem jo le s težavo spravil na cisterno – šlo je za trenutke in bi oba odplaknilo. Bog je varoval tudi cisterno, zataknila se je ob robnik, tako smo se rešili, sicer bi jo odneslo – kot je voda nosila druga prevozna sredstva."

Dokler voda ni začela upadati, so reševali življenja. "Ljudje so bili nemočni, prestrašeni, mešala so se čustva jeze in žalosti. Mnogi so izgubili vse," čustveno pripoveduje gasilec, ki je leta 1991, ko je bival še doma v Ljubnem, izgubil dom. "Bival sem še doma, bil sem mlad in upal sem, da je ena taka katastrofa dovolj za eno življenje. Morda prav zato zdaj še bolj razumem in čutim z ljudmi, ki so izgubili dom, izgubili delo," pripoveduje srčni komandir gasilcev, ki od leta 1996 živi v Nazarjah, od koder je njegova žena – hišo sta zgradila dobrih sto metrov od Savinje, a je dovolj dvignjena, da je povodenj ni zajela.

Kot poveljnik gasilcev je moral nekje postaviti mejo, pripoveduje Sebastjan Solar: "Nismo mogli urejati zelenic, čeprav so nas nekateri klicali tudi za te reči. Ni šlo. Fantje so bili izmučeni, raje sem videl, da so eno uro več posedeli pred gasilskim domom, kot da bi čistili gredico. Žal tega vsi niso razumeli. Gasilci bi radi pomagali vsem, a takrat so bile izredne razmere."

V zadnjih dneh je močni nazarski enoti priskočilo na pomoč skoraj dvesto gasilcev in prostovoljcev iz vse Slovenije, pri njih je bila tudi ekipa hrvaške in srbske vojske z bagrom in kamionom: "Dela bo še nekaj časa na pretek za desetine ljudi. Nazarje bodo dobile staro podobo – pri tem mislim na industrijo, da bo spet v polnosti delala – prej kot v enem letu."

Ko bodo zunanja dela na hišah in objektih "poštimana", bodo psihološke in duhovne praske ostale, se zaveda Solar, ki je vlagal dosti naporov, da gasilci travm in čustev niso nesli s seboj domov. "Veste, na terenu dela adrenalin. Gasilec ne sme pokazati čustev, čeprav bi včasih najraje kričal z jokajočimi. Moramo ostati trdni in pomagati."

Zvečer, ko so se vračali v gasilni dom, jih je poveljnik pričakal s pivom: "Pri nas je alkohol dovoljen šele zvečer, čez dan je strogo prepovedan." Sedli so za mizo, si pripovedovali zgodbe, žalostne in travmatične, vesele in hvaležne. Nemalokrat se jim je v pogovoru pridružil frančiškan p. Andraž Arko, v Nazarjah je šele slabo leto, a je z njimi, posebej v tej preizkušnji, navezal lep odnos in zanje je, kot pravi poveljnik, nepogrešljiv.

"Večerni del v gasilskem domu je za nas zelo pomemben, lažji si, če svojo težko izkušnjo ubesediš, z nekom podeliš. Do konca tako in tako v tako kratkem času ne moreš predelati … Prideš domov, na smrt utrujen, a zaspati ne moreš, pred očmi se prikazujejo slike minulega dne …"

Da je lahko biti komandir izjemni vojski, se pošali Solar, ki ima v gasilski enoti tudi svoja dva sinova, stara 20 in 23 let: "Lepo je delati s takimi fanti, pogosto sploh ne potrebujem besed, sami vedo, kaj je treba narediti. Meja ne poznamo. Meja je – ko padeš dol. Ne v tej strašni preizkušnji ne kdaj prej še nisem slišal reči gasilca: Ne zmorem več – to o nas pove vse."

Celoten prispevek je bil najprej objavljen na Družinini spletni strani.