Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Dve besedi in prošnja: "Nočem umreti; Gospod, daj mi še eno priložnost." Matthieu Noli nikoli ne bo pozabil teh besed, ki jih je pred več kot 20 leti ponovil najmanj stokrat.
Začelo se je kot povsem običajen konec tedna. V noči 31. avgusta 2001 se je odpravil na obisk k prijatelju v francoskem mestu Toulouse. Po nepričakovanem večeru v družbi številnih drugih prijateljev se je odpravil, da bi si poiskal prenočišče.
"Spomnil sem se ene same stvari: da moj prijatelj živi nad restavracijo v bližini. Zato sem prosil prvo osebo, ki sem jo srečal, naj me usmeri proti želenemu cilju, pa nato še drugo … dokler nisem naletel na tega moškega."
Tujec, visok, s poraščeno brado in rahlo pravokotnim obrazom, ni bil pretirano prijazen. "Zaželel sem mu dober večer in mu povedal, da iščem določen naslov, pa me je grobo odslovil. Razjezil sem se in naredil napako: grdo sem ga užalil. Odvrnil je: 'Kaj hočeš od mene?'"
Moški je nato zabodel Matthieuja v trebuh in grlo. Takrat 30-letni Matthieu sprva ni dojel resnosti svojih poškodb, nato pa je opazil, da zelo močno krvavi. Uspelo mu je stopiti do policijskega avtomobila in tam so mu na pomoč priskočili policisti.
Druga priložnost
Matthieu je imel prebodena pljuča in globok rez na grlu, zato napovedi niso bile najboljše. V vsakem trenutku bi se bolniška postelja lahko spremenila v njegovo smrtno posteljo. Matthieu Noli se je odločil za molitev.
"Bogu sem dejal: 'Gospod, v svojem življenju lahko storim kaj dobrega, daj mi še eno priložnost …' in moja molitev je bila uslišana." Po treh tednih v bolnišnici je bil povsem spremenjen človek.
Moje drugo življenje se je začelo s splavom, ki sem ga naredil iz treh desk: vere (ki je resnično oživela), ljubezni in pisanja.
Matthieu je dotlej veliko potoval in je imel najrazličnejše poklicne izkušnje na številnih področjih; takrat pa se je odločil, da bo tvegal in se lotil poklica, ki ga je že od nekdaj privlačil: pisanja. "Zaradi dejstva, da sem preživel hude vbodne rane, nisem postal nadčlovek, še vedno sem poln šibkih točk. Zelo ljubi sta mi molitev ruskega romarja in mala Terezija."
Dvajset let pozneje Matthew Noli v svojih knjigah izžareva radost vere, ki biva v njem. Šel je celo tako daleč, da je glavnemu junaku svojega zadnjega romana z naslovom La Conversion d’Arthur Grandin dal glas vere, ki ga tako poživlja.
"Delimo si radostno vero vseh tistih, ki se odevajo s plaščem običajnih slabosti, mirno vero vseh, ki vedo, da bo na koncu zmagala ljubezen, in luč vere tistih, ki verujejo, da bo On na koncu prišel in nas obudil od mrtvih." Na vprašanje, ali moškemu, ki ga je zabodel, karkoli zameri, Noli nasmejan odgovarja: "Če sem povsem iskren, mi je ta človek rešil življenje!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
