Z oratorija v poplavljene hiše. “Sčasoma in ob podpori je vse rešljivo in popravljivo”

Nedavni poplave in plazovi so poleg Koroške v največji meri prizadeli Škofjeloško. Samo v občini Škofja Loka je, denimo, poškodovanih 21 mostov, da pa materialna škoda ni še večja in da smrtnih žrtev ali poškodovanih ni bilo, je zaslužnih stotine gasilcev, reševalcev, gorskih reševalcev, vojakov, policistov in prostovoljcev, med katerimi je bila tudi vsestransko dejavna Ema Kolenko.

Ema je študentka zdravstvene nege v Izoli, po koncu študija bo diplomirana medicinska sestra, ne ve pa še, na katerem področju – koleba med pediatrijo in nujno medicinsko pomočjo kot reševalka. Je tudi oratorijska animatorka, zadnje dni pa je dejavno pomagala reševati in odpravljati hude posledice ujme v domači Škofji Loki kot gasilka PGD Virmaše-Sv. Duh.

Ema, kot gasilka ste pomagali prizadetim v ujmi v Škofji Loki. Lahko na kratko podoživite pretekle dneve?
Takoj, ko nam je prvič zapiskal pozivnik, da je treba iti na pomoč, v noči s četrtka na petek ob tretji uri zjutraj, seveda nisem nič pomišljala in sem se nato dopoldne pridružila ekipi. Tisto noč sem zaradi naliva že sicer slabo spala in sem pričakovala, da nas prihodnji dan čaka delo. Potem pa sem vse štiri dni na terenu pomagala po svojih najboljših močeh, dala vse od sebe in se trudila biti najbolj v pomoč ekipi in preostalim, ki so našo pomoč potrebovali.

Kako je bilo videti reševanje? Ste vsi delali vse?
Ne, razdelili smo se, mi smo skozi okna črpali vodo iz hiš, največ iz kleti, pa tudi iz pritličij. To smo večinoma počeli prvi dan, hkrati je že potekalo tudi sprotno čiščenje kleti, odnašanje kosovnih odpadkov … Drugi in tretji dan smo tudi več ali manj čistili kleti in prostore, zlagali ven kosovne odpadke, da jih je lahko komunala odpeljala. Uničeni so bili gospodinjski aparati, od vode napiti kavči in preproge, posode, pripomočki za osebno higieno, oblačila, obutev – vse je naplavilo in smo nosili ven iz hiš. Čistili smo prostore z vodnimi sesalci, črpali vodo, kjer je bilo še treba, in bili vsem prizadetim malo tudi v psihično podporo, ki so jo potrebovali, zlasti starejši.

Torej je bilo treba reševati tudi ljudi?
Drži, nekaj ljudi, zlasti na območju Puštala v Škofji Loki, je bilo treba evakuirati.

Omenili ste že, kako pomembna je v takšnih trenutkih psihosocialna pomoč. Človek potrebuje nekoga ob sebi …
… da je nekdo ob njem, da tudi sam sliši nekoga, da dokler je škoda samo materialna, je zelo težko, a je sčasoma in ob podpori vse rešljivo in popravljivo.

Ste bili tudi sami, med posredovanjem, kdaj v nevarnosti?
V teh poplavah ne. Vse, kar smo delali, je bilo zunaj življenjske nevarnosti.

Kako se prizadeti ljudje odzovejo v tako nepredstavljivih situacijah?
Zelo različno. Nekateri so zelo v šoku, tako zelo, da bezljajo sem in tja, ne vedo, kje se jih glava drži, česa naj se lotijo, kaj naj storijo ali rečejo. Tako so v šoku in zmedeni, da se niti ne zavedajo vsega, ne izražajo čustev. Nekateri preprosto samo jokajo. Najtežje so, po mojih izkušnjah, to sprejeli starejši ljudje, sploh tisti, ki so živeli sami in že tako niso imeli veliko. V mojem primeru sta bili to zlasti dve gospe, ki sta živeli povsem sami in jima je poplava uničila hišo in sta ostali brez vsega …

Torej so kakšni objekti tudi tako uničeni, da v njih ni več mogoče varno živeti?
So. Kar nekaj je objektov, ki bodo potrebni temeljite prenove. In ravno zaradi takšnih ljudi, za katere veš, da imajo nizke prihodke, živijo sami in jim že sicer ni z rožami postlano, ti je najhuje. Če so pri hiši mladi z rednimi prihodki, službo, zaposlitvijo – saj ne gre čez noč, ampak sčasoma se že poberejo. Pri takih ljudeh, ki bi si zaslužili lepo tretje življenjsko obdobje, pa pride nekaj tako hudega in jih sili v misli, s čim so si to zaslužili, ali niso v življenju že dovolj pretrpeli … To so vprašanja, na katera v tistem trenutku nimaš odgovora.

Je kdo od prizadetih zavračal pomoč gasilcev in drugih reševalcev?
Nihče. Vsak, ki je pomoč potreboval, je je bil vesel.

Kako utrujeni ste? Kako danes z distance gledate na dogajanje zadnjih dni? Kaj vas je držalo gor?
Definitivno adrenalin, sploh mene, ki sem še bolj na začetku gasilske kariere. Sicer pa me gor drži želja po tem, da sem koristna, in po pomoči drugim. Ker s tem, ko se dogajajo tako hude stvari in ko pomagam ljudem, ki trpijo, na nek način pomagam tudi sebi. Zato se tudi sama bolje počutim. Tudi ko sem utrujena in se mi nič ne ljubi – ko je na meni gasilska uniforma, dobim kar neko posebno moč. Takrat mi ni problem voziti polne samokolnice težkih stvari, takrat čutim, da je nekaj drugače.

Je bilo to za vas doslej najzahtevnejše posredovanje?
Bilo je najzahtevnejše, ker je bilo najdaljše. Lani sem bila na Krasu dvakrat po en dan, tokrat pa je bilo štiri dni, in še zapovrstjo. Je bil kar zalogaj. Niti v nočeh vmes se nisem prav dosti naspala in mi je proti koncu rahlo zmanjkovalo moči. Naporno je bilo tudi lani na Krasu, zlasti zaradi vročine, sicer pa imam za seboj že kar nekaj intervencij, čeprav se jih med letom zaradi študija na Primorskem vseeno ne morem tako dejavno udeleževati. Grem tja, ko sem doma in ko imam možnost iti. Takrat niti za sekundo ne pomišljam.

Veselim se, da bom kmalu tudi operativna gasilka, da naredim še kak tečaj več in bom potem še bolj usposobljena za pomoč, veselim pa se tudi, da bom po diplomi lahko v gasilskem društvu tudi ena od prvih posredovalk, torej bom lahko društvu še več doprinesla tudi na področju prve pomoči.

Kakšno je vzdušje in ozračje med gasilci ob tovrstnih katastrofah, ko veš, koliko je pravzaprav odvisno od tebe?
Gasilska družba mi res ogromno pomeni. V takšnih situacijah moraš biti v povezanem timu, v katerem so stvari utečene, v katerem smo tudi mi drug drugemu opora, da hitro vskočimo, če je nekdo utrujen ali se ne počuti dobro. V našem PGD Virmaše-Sv. Duh smo dekleta v manjšimi, jaz sem najmlajša, a so me vsi zelo lepo sprejeli in mi ta ekipa res veliko pomeni, prav rada jih imam! To so ljudje s srcem in s takšnimi se ni težko družiti, tudi pohecati v težkih situacijah, ohraniti malo smisla za humor, vzdrževati dobro voljo, jim zaupati. In to se seveda pozna tudi na intervencijah.

To, da sem gasilka, mi je zelo pomagalo tudi v mojem osebnem življenju, želja postati gasilka je bila tudi eno od vodil pri premagovanju hude depresije in anoreksije, zaradi česar sem bila tudi več mesecev hospitalizirana. Med tem časom, ko mi je bilo najtežje, je bilo tudi gasilstvo ena od stvari, na katere sem pomislila: da me ljudje potrebujejo kot močno osebo in da se moram truditi in vztrajati zaradi vseh, ki me bodo nekoč potrebovali. Lahko bi rekla, da me je ravno to najbolj ven potegnilo.

Vi ste bili še dan pred ujmo animatorka na oratoriju pri Sv. Duhu pri Škofji Loki. Se vam je bilo težko odločiti, ko je bilo na tehtnici ostati še en dan na oratoriju ali obleči gasilsko uniformo?
Pravzaprav je bilo malo dileme, ker sta se mi nepričakovano prekrižali dve stvari, ki mi veliko pomenita. Med animatorji smo bili trije gasilci in na koncu smo se vsi trije odločili, da se pridružimo ekipi na terenu. Ostali animatorji so nas od prve do zadnje minute pri tem podpirali in nam z oratorija z otroki pošiljali pozdrave in sporočila, da mislijo na nas. Za take prijatelje si res lahko samo hvaležen.

Se vas je kakšna zgodba v okviru tokratnega posredovanja še posebej dotaknila ali vas pretresla?
Najtežji je bil prvi dan, ko sem res videla najhujše stvari in največ težkih, srce parajočih zgodb. V predelu, kjer smo pomagali mi, je bilo nekaj hiš res v groznem stanju, dve starejši gospe sta bili na robu obupa, eni od njiju se je utopil mucek, na katerega je bila zelo navezana, saj je bila sicer sama v hiši. In mi je bilo res težko ob tem, saj imam tudi sama mucka, ki sem ga dobila v najtežjem obdobju življenja, in na lastni koži vem, kako je, če se navežeš na žival. Sploh pa, če si star 85 let, je mucek edino bitje, zaradi katerega se ne počutiš samega in osamljenega.

Ni mi bilo lahko, ni pa bila to edina tovrstna izkušnja. Ljudje so jokali in bi jim rad pomagal bolj, kot jim lahko. Niti pošteno jih ne moreš objeti, ker si od pet do vratu umazan od blata.

Prav veliko počitka za vas po tej intervenciji ne bo, saj v kratkem odhajate v Gambijo. Kako se je porodila ta ideja? Zakaj Gambija in kaj boste tam počeli?
Ta želja je v meni vzklila že v vrtcu, ko sta nam prišli dve gospe, verjetno misijonarki, ki sta nekaj časa delali in živeli v Afriki, pripovedovat o svoji izkušnji. In ko sem takrat gledala slike, kako sta pomagali tamkajšnjim ljudem, sem si rekla, da ko bom nekoč zrasla, bom šla tudi jaz pomagat otrokom v Afriko. Ta želja od takrat dalje v meni ni ugasnila in se je skozi leta le stopnjevala. Želela sem iti že pred dvema letoma ali lani, pa zaradi osebnih razlogov ni šlo. Letos pa je končno priložnost, da to res doživim. Ker je to precejšen finančni zalogaj, sem nekaj časa tudi dvojno delala.

Glede organizacije je veliko odvisno od mene, ker se tja odpravljam sama kot del projekta Potuj kot prostovoljec. Najprej sem se morala odločiti, na katerem področju sploh bom prostovoljka, izbrala sem seveda moje, zdravstveno področje, pomagat grem v bolnišnico. Potem sem se lotila nakupa letalske vozovnice, vize, zavarovanja in preostalega potrebnega. Že odštevam … Ta izkušnja je res moja vseživljenjska želja in kar malce ne morem verjeti, da se bo čez manj kot mesec dejansko uresničila.

Kaj boste tam počeli?
Odhajam za mesec dni, ne vem še, v kateri bolnišnici, na katerem oddelku in na katerem področju medicine bom pomagala. Smo še v dogovarjanju. Glavno je, da bom v bolnišnici. Projekt, prek katerega se odpravljam tja, je povezan konkretno z Gambijo, nekoliko me skrbi zaradi jezika, ker ne vem, kako dobro tam govorijo angleško. V dogovarjanju smo tudi še, ali bom zadnji teden pomagala še v enem od lokalnih vrtcev.

Kaj pričakujete, da vam bo ta izkušnja dala za življenje?
Upam, da mi bo dala nekaj novega za osebno rast. Da bom od tega veliko pridobila, da bom morda tudi nekoliko prepredalčkala vrednote. Verjamem, da mi bo izkušnja dala tudi bistveno več zaupanja vase, ker bom zelo odvisna sama od sebe, močno si bom morala zaupati in že samo za to, da grem in se lotim celotne organizacije, terja veliko poguma. To bo še ena kljukica v mojem življenju in nekakšna samopotrditev, da lahko zborbam do svojih sanj, če si stoodstotno zaupam.

Ste se kaj pozanimali, kako je v Gambiji, ali greste v neznano in se pustite presenetiti?
Seveda sem se pozanimala in vem, kam odhajam. V zahodno Afriko, v slabše razvit in revnejši del celine (a morda bo ravno to tisto, kar mi bo dalo največ!), zato sem tudi morala opraviti cepljenje in bom morala preventivno jemati zdravila proti malariji. Ampak se tega ne bojim.

Je kaj strahu in negotovosti pred potjo?
Je. Ampak pravijo, da ravno tisto, kar te malo straši in hkrati veseli, moraš narediti in skozi kar moraš iti.

Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Druzina.si