Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Glasbeni duet Urban & Katarina sestavljata brat in sestra Urban in Katarina Meža. Skupaj nastopata že od malih nog, pred nekaj leti pa sta se odločila, da se svetu kot duet predstavita nekoliko bolj uradno. Oba imata rada naravo, Katarina v njej črpa navdihe za svoje pesmi. Prepevata na prireditvah, glasbenih večerih, pojeta na cerkvenih in civilnih poročnih obredih.
Katarina je dejavna na veliko različnih področjih. Končuje dva magistrska študija – ekologijo in biodiverziteto ter biološko izobraževanje. Zelo rada ima naravo, rada poje, se druži z ljudmi, trenutno veliko časa posveča cvetju, na profilih jo lahko zasledimo tudi kot Dekle v cvetju. Je skavtinja, leta 2018 je prehodila znano romarsko pot Camino.
Urban je akademski glasbenik, profesor kitare, uči na glasbeni šoli v Velenju in vodi podružnico v Šoštanju, je tajnik Društva slovenskih učiteljev kitare. Skupaj s špansko ambasado organizira mednarodno glasbeno tekmovanje. Poleg glasbe ima zelo rad šport, rad igra nogomet in teče, pleše salso. Občasno ustvari tudi lastne skladbe.
Predstavljam si, da vaju glasba spremlja že vrsto let. So vaju zanjo navdušili starši?
Katarina: Prihajava iz glasbene družine, predvsem po očetovi strani. Že pradedek je rad igral harmoniko in pel, dedek je pel v veliko zborih, pojejo tudi najini starši. Vsa družinska praznovanja vključujejo glasbo. Ko praznujem, prosim vse, naj prinesejo svoje inštrumente. To se mi zdi res fino, zaradi teh dogodkov poznam veliko ljudskih in drugih pesmi.
Urban: Spomnim se, da mi je mama kot otroku velikokrat pela uspavanke. Pri nas vsi radi pojejo, jaz morda še najmanj, ker se raje izražam z igranjem inštrumenta, Katarina pa na primer že od malega ves čas poje. Naša večja praznovanja so videti tako: pojemo juho in zapojemo, pojemo glavno jed in nekdo reče: "Katero bomo pa zdaj zapeli?" 😊
Kdaj in kako je prišlo do tega, da se je bratsko-sestrska vez spremenila v duet?
Katarina: Že od malega skupaj pojeva, na praznovanjih sva vedno nastopala in so naju zelo spodbujali k temu. Sama že od nekdaj pišem pesmi, tiste prve sicer niso za javnost, ker so o gasilcih in policajih (smeh). Ko sem bila stara 12 let, sem se s svojo pesmijo prvič predstavila na RTV na Veselem toboganu.
Na Caminu sem ves čas prepevala, tam sem prvič zapela svojo pesem Letni časi. Ko sem prišla s Camina, sem se na pobudo prijateljice s poti odločila, da bom pesem posnela, prosila sem Urbana za sodelovanje in tako je nastal ta posnetek in kmalu za tem sva začela uradno nastopati kot duet.
Urban: Pred tem sva priložnostno pela na porokah in kakšnih prireditvah, sam sem takrat študiral v Gradcu in ni bilo toliko priložnosti za redno sodelovanje, potem pa sva leta 2019 ustvarila profile na omrežjih in začela več nastopati.
Kakšen pa je vajin bratsko-sestrski odnos? Se kdaj spreta, si ponagajata, kot to počnejo bratje in sestre?
Urban: (smeh) Na začetku je bilo tako, da sva točno vedela, kaj morava reči, da se bova skregala, to se je velikokrat zgodilo, potem pa sva se z leti naučila popuščati. Ko imava zdaj vaje, se redkokdaj skregava. Ker ne živiva več oba doma, je manj priložnosti za prepire, manj se draživa med seboj. Ker imava oba zapolnjene urnike, poskušava na vajah res delati in sodelovati, seveda pa se ob tem tudi o čem pogovoriva.
Katarina: Ko sva bila majhna, je bilo kar pestro, velikokrat sva se kregala in si nagajala, ker sva si značajsko precej različna. Zdaj pa te najine razlike pridejo prav. Urban je na primer bolj organiziran, zato je organizacija njegovo področje, meni pa to ne leži preveč. Pred tem je bilo velikokrat napeto, ker je vsak hotel po svoje, zdaj pa sva se naučila delovati skupaj.
Zdi se mi zelo pomembno, ker je to čas samo za naju. Ko se odseliš in ima vsak svojega partnerja, si redko sam s svojim bratom, vaje pa so priložnost in čas, ki ga imava en za drugega, in je to zelo koristno za najin odnos.
Zgodilo se je tudi, da je Urban prinesel kitaro, pa sva se na koncu samo pogovarjala. Pomembno mi je, da skupaj pojeva in ustvarjava.
Poleg priredb ustvarjata tudi avtorske skladbe. Kako nastajajo?
Urban: V zadnjem obdobju mi je biti v duetu res super, ker sva ustvarila več avtorskih skladb, za zdaj pet. Rad ustvarjam priredbe, vendar je čisto nekaj drugega, ko ustvariš nekaj svojega in je to kombinacija idej in značajev obeh in nastane nekaj lepega. Katarina navadno napiše besedila, potem skupaj narediva neko glasbeno osnovo, ki jo jaz potem preoblikujem v končno obliko in nastane skladba.
Katarina: Nekaj skladb je nastalo na podlagi besedil drugih avtorjev. Ob kulturnem prazniku sva objavila Prešernov četrti sonet iz Sonetnega venca, ustvarila pa sva še en čudovit projekt. Na naju so se obrnili otroci neke gospe, ki so ji hoteli za rojstni dan podariti uglasbitve njenih pesmi.
Bilo je neverjetno, ker so bila njena besedila zelo podobna mojemu načinu pisanja, zato so nama te pesmi pisane na kožo, tudi gospa je bila izredno vesela. Zelo pa sem ponosna tudi na to, da sem eno od svojih pesmi predstavila skupaj s skupino Čedahuči, ker sem njihova velika oboževalka.
Katarina, bili ste na Caminu. Kaj vam je dala ta izkušnja?
Katarina: Želja po tej izkušnji je bila zelo močna, sem pa ves čas iskala razloge, zakaj ne bi šla. Potem pa je bilo toliko znamenj, da sem imela na koncu občutek, da nimam izbire. Odločila sem se, da grem, ker sem želela spoznati sebe. Zanimivo je, ker sem se odpravila z določenimi nameni, dobila pa sem čisto nekaj drugega. Pravijo, da ti Camino vedno da to, kar potrebuješ, ne pa tistega, kar si želiš.
Sama sem dobila nekaj res lepih prijateljstev in si ustvarila podlago za še bolj bogato glasbeno pot. Tam sem si prvič upala predstaviti svoje pesmi. Je neverjetno doživetje, ker vsak dan delaš isto, hodiš, zato postajaš pozoren na naključja, podrobnosti, kar je v današnjem svetu zelo težko.
Po vrnitvi s Camina sta kar nekajkrat organizirala glasbeni potopis. Kaj to pravzaprav pomeni?
Katarina: Že ko sem bila na poti, sem načrtovala, da bi opisala celotno pot. Ker je bila glasba velik del moje poti, sem si jo želela na nek način vključiti. Po vrnitvi sem Urbana prosila za sodelovanje, naredila sem Powerpoint predstavitev, dodala sva še seznam pesmi, ki jih bova vključila v potopis. Ko sem govorila o določenem odseku poti, sva zapela pesem, ki sem jo na tistem delu prepevala, ko sem bila tam.
Izvedla sva prvi potopisni dogodek in bila sem zelo presenečena nad odzivom ljudi. Že prvič je bilo nekaj manj kot sto ljudi, potem pa sva potopis še večkrat ponovila. Potopisi znajo biti nekoliko suhoparni, midva pa sva temu dodala še glasbo in ljudem je bilo zelo všeč. To, kar se mi je dogajalo in kako sem se počutila, sem lahko predstavila na veliko bolj oseben način.
Urban, med drugim svoje učence pripravljate na tekmovanja. Kako motivirati otroke za tovrstne izzive, ne da jim povzročamo nepotreben stres in pritisk?
Urban: Če vidim potencial, učencu predlagam sodelovanje na tekmovanju, vendar takoj preverim, ali se učenec in starši sploh strinjajo s tem, saj drugače nima smisla. Skladbe, ki so del tekmovalnega programa, navadno igramo in vadimo celo leto in to ni vedno najbolj prijetno, zato si mora učenec to res želeti.
Ker na tekmovanjih ni objektivnih meril, se ne smemo osredotočati le na dosežke. Pomembno je, kako se učenec pripravlja in da se maksimalno potrudi in je z nastopom tudi zadovoljen. Nikoli ne delam pritiska glede rezultatov.
Med epidemijo sta bila del projekta Koronavizija. Nam povesta kaj več o tem?
Urban: K sodelovanju naju je povabil Uroš Kuzman, napisal je besedilo in priredil pesem Vsi ljudje hitijo. Glasbeno podlago sva posnela sama, videospot pa smo posneli na "greenscreenu".
Katarina: Najbolj zanimivo je bilo to, da sploh nisva vedela, kako bo videospot videti. Prvič sva ga videla šele, ko je bil objavljen na novicah. Bila je zelo zabavna izkušnja. Takrat sem predavanja spremljala od doma, zato sem se zelo vživela v pesem. Ko je bila celotna Koronavizija predvajana, sem ravno učila in so vsi učenci navdušeno gledali, kaj počne njihova učiteljica na televiziji. 😊
Kakšni pa so vajini načrti za duet v prihodnosti?
Katarina: Rada bi izdala še čim več avtorske glasbe, imela čim več nastopov, glasbene večere.
Urban: Tega Katarini še nisem povedal. Računam, da ima na zalogi še kako besedilo, zato ne izključujem možnosti, da bi naredila CD, ko se bo nabralo še nekaj pesmi.
Katarina: Dobro, da vem. 😊 Sem pa seveda takoj za!
