Zakaj se vse več ljudi vrača k pisanju z roko?

Kolikokrat ste si skušali nekaj zapomniti, pa se je vam je izmuznilo iz spomina?

Cal Newport v knjigi Deep Work (Poglobljeno delo, op. a.) pravi, da imata dve sposobnosti v ekonomiji današnjega časa glavno prednost: sposobnost hitrega učenja težkih stvari in sposobnost ustvarjanja na visoki ravni, tako po kakovosti kot hitrosti.

Obe sposobnosti pa sta močno odvisni od tega, koliko zmoremo poglobljeno delati, kar pomeni, da nas ne zmotijo zlahka, da se zmoremo osredotočiti. Sama oboje neločljivo povezujem s svojo spretnostjo zapisovanja, saj je pisanje tista rdeča nit, ki drži skupaj moje misli, da se v hektičnem vsakdanu ne razpršijo.

Zapisovanje je tudi ena pomembnih veščin "umskih delavcev", torej ljudi, ki kot svoje glavno delovno orodje uporabljajo svoje možgane. Saj je nujno, da imajo na dosegu roke zalogo modrosti, znanja in izkušenj, pridobljenih v svojih preteklih projektih.

Ker v današnjem svetu neizmerno narašča količina informacij, ki jih moramo spremljati, obdelovati in jih obvladovati, imamo tudi vedno večjo potrebo po učinkovitih sredstvih in pripomočkih za to.

Miha Kovač v knjigi Berem, da se poberem kar v dveh točkah – razlogih, zakaj je pomembno brati – neposredno nagovarja, da je treba znati kombinirati analogno branje in pisanje ter zaslonske tehnologije: "Če daljša besedila bereš na papirju, jih razumeš bolje, kot če jih bereš na zaslonu." "Če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina."

Medtem ko je pisanje z roko po številnih raziskavah dokazano bolj učinkovito za pomnjenje in ponotranjenje informacij, pa avtor knjige Building Your Second Brain (Gradnja drugih možganov, op. a.) niza prednosti digitalnega arhiva zapiskov: da se vsebina avtomatsko shranjuje, veliko lažje se prenaša, dodaja reference in navzkrižne sklice, prednost je hitrejše tipkanje, večja berljivost, lažje iskanje in brskanje, preoblikovanje po želji.

Sicer ne izključuje, da v digitalno shrambo ne bi mogli shraniti tudi lastnoročnih zapiskov: preprosto jih fotografiramo. Obstajajo že aplikacije za prepoznavo rokopisa.

Zapisujem, torej sem. Mislim, da je odločitev za vodenje svojih osebnih zapiskov eden pomembnih korakov osebne emancipacije.

Pisanje je zame osnova osebne higiene, ravno tako potrebno kot umivanje zob ali tuširanje. Redno uporabljam naslednje aplikacije: Todoist (za beleženje nalog in napredka pri projektih, odličen je, ker omogoča enostavno kljukanje ponavljajočih se nalog), Gmail, Google koledar, MyWonder (za beleženje cikla), Frantastique in Babbel za učenje tujih jezikov.

Aplikacije me navdušujejo zaradi občutka igrivosti, ki jih imam ob njihovi uporabi in ker z njihovo pomočjo lahko ogromno vsebine veliko hitreje spravim do drugih ljudi.

Imam kup zvezkov za osebne zapiske: jutranji zapisi po zamisli Julie Cameron (Umetnikova pot), menstrualni koledarček, dnevnik potrditve in hvaležnosti, vaje iz knjige Alenke Rebula Blagor ženskam po njeni metodi Na svoji zemlji, zakonski zvezek – s povzetki najinih pogovorov na zakonski skupini in z duhovnih vaj; vtisi o prebranih knjigah in citati, zvezek za razno: moji seznami vsega, kar mi pade na pamet, zapiski z roditeljskih sestankov, poslovnih sestankov, vse, kar ne sodi nikamor drugam.

Pišem tudi poklicno – ogromno idej si najprej zapišem lastnoročno, potem jih šele razširim z računalniškim programom za pisanje.

Tako analogni kot digitalni sistem zapisovanja lahko ustrezata kriterijem, ki jih potrebujemo za učinkovito zapisovanje: zanesljiv sistem zapisovanja, prostor, kamor se vračam za orientacijo, z učenjem in uporabo se utrdita zaupanje v sistem, ki ga uporabljamo, zasebnost – zvezek lahko po potrebi damo pod ključ, elektronske zapiske pa pod geslo.

Pred kratkim sem se ob filmu Zelo britanski škandal vprašala, ali so kočljivi osebni zapiski sploh kdaj bili v resnici na varnem? Vedno obstaja priložnost za zlorabo. Toda ali koga resnično zanimajo zapiski neke mame?

Ana Pavec je v spodbudo za ohranjanje zapisovanja na roke osnovala planer Lastni kompas, ki ga lahko naročite na njeni spletni strani.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.