“Ob preobremenjenosti in stresnih razmerah se zgodi, da v odnosih s sodelavci in pacienti več daš, kot dobiš”

Ema Ajda Gomezelj je mlada zdravnica, ki ravno začenja svojo poklicno pot. Trenutno je zaposlena na urgenci Kliničnega centra v Ljubljani, v kratkem pa pričenja specializacijo iz interne medicine.

Ko ni na delovnem mestu, si prosti čas rada zapolni z najrazličnejšimi konjički in dejavnostmi. Ukvarja se s plesom, petjem in igranjem kitare. Rada se giba v naravi in odkriva nove kraje, še posebej v družbi.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Nisem ravno jutranji tip človeka, vendar pa imam rada dobro izkoriščen dan, ta pa terja zlato rano uro. Všeč mi je, če se lahko izognem jutranji budilki in se spontano zbudim ter si z družino v miru delim čas, da pripravimo in pojemo bogat zajtrk. Potem pa nas ponavadi obveznosti vsakdana vsakega razpošljejo po svoje.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker … ?
Ljudje smo vizualni tipi, s tem mislim, da se pri tvorbi (prvih) vtisov o ljudeh in stvareh od vseh čutil najbolj opiramo na vid. Zavedam se, da je potemtakem skrb za urejen videz pomembna. Menim pa, da je nujno, da se obračamo tudi navznoter, urejamo svojo samopodobo.

Sama urejanje jemljem kot čas, ki ga v vrvežu življenja posvečam skrbi zase. Vsakodnevno si za te svoje majhne rituale ne uspem vzeti prav veliko časa. Mi pa prinašajo zadovoljstvo posebne priložnosti, predvsem nastopi (pojem, igram kitaro, plešem), ko sem lahko ustvarjalna s svečanimi oblačili in ličili.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Poln dan preživim, če lahko vanj vključim tudi aktivnosti, ki me po delavniku sproščajo in duhovno izpolnjujejo. Na kratko so to glasba, ples in gibanje v naravi.  Že odkar pomnim, se ukvarjam s plesom različnih zvrsti in petjem; naj bo to zborovsko petje, harmoniziranje glasov s prijateljicami ali prepevanje sami sebi. Zdi se mi čudovito, da lahko človeško telo uporabim kot instrument umetnosti.

Rada sem v naravi, sploh v hribih, kjer lahko koristno za duha združim s koristnim za telo. Če na razpolago nimam dovolj časa za gibanje v naravi, pa se rada poslužim krajše vodene vadbe. V zadnjem času se spet vračam k branju leposlovja, ki sem ga med študijem, ob neprestanem prebiranju strokovne literature, precej zanemarjala.

4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Težko bi opredelila en sam dogodek, življenje je izkušnja in zanj sem hvaležna. V času študija in poklicne poti, še intimneje pa ob bolezni in izgubi bližnjega, sem spoznala, da je življenje minljivo in da je najdragocenejši čas, ki ga preživimo z najdražjimi.

V vrvežu obveznosti si je treba znati vzeti čas za bližnjega in dejavnosti, ki nas izpolnjujejo. Nesmiselno se je obremenjevati z majhnimi vsakdanjimi težavami, ki nas zgolj izčrpavajo.

5. Ste mlada zdravnica v času, ko poslušamo o krizi v zdravstvu, o nelagodju javnosti in pacientov … Kako in zakaj kljub vsemu temu vztrajate v tem poklicu?
Vztrajam zaradi enakega razloga, zaradi katerega sem se tudi odločila za ta študij oz. poklic: s svojim znanjem pomagati človeku in mu z izboljšanjem zdravja izboljšati kakovost življenja.

Kriza v zdravstvu je bila prisotna že v času, ko sem prvič začela razmišljati o študijski usmeritvi in poklicni poti. Tudi v času študija sem imela vpogled v delovne razmere zdravnika in sem se z njimi v manjšem obsegu začela spopadati že takrat.

Kljub temu je bil začetek moje poklicne poti hiter pristanek na trda tla. Ob preobremenjenosti in stresnih razmerah, ki smo jim izpostavljeni vsakodnevno, se nemalokrat zgodi, da v odnosih s sodelavci in pacienti več daš, kot dobiš. Z razumevanjem stiske drugih se trudim spopadati z nelagodnimi situacijami in težiti h konstruktivnemu reševanju problemov. Niso pa rešitve vseh stisk v mojem dometu.

Kakorkoli, svoje odločitve za študij medicine in poklic zdravnice ne bi spremenila. Še vedno me navdušuje odkrivanje kompleksnosti človeka. Znanost o človeškem telesu je osupljiva v svoji zapletenosti in treba se je zavedati, da en človek nikakor ne more posedovati vsega znanja, ni vsemogočen in nezmotljiv. Pa vendarle je enkraten občutek, ko lahko pridobljeno znanje preneseš v prakso in s tem pomagaš človeku. To me žene v vsakdanu.

6. Kateri so vaši talenti, ki v zdravniškem poklicu še posebej zaživijo? Kako vidite svojo poklicanost znotraj zdravniškega poklica?
Že moja primarna vzgoja, ki je sledila krščanskim vrednotam, je imela poudarek na izražanju empatije do sočloveka. Vsekakor je to vrlina, za katero je potrebno aktivno delo in sem jo še dodatno razvijala v času študija in se zanjo še vedno trudim pri opravljanju zdravniškega poklica.

Včasih je lahko tudi ovira. Prinaša tesnobo v odnosu do pacientov, ko moraš ob obilici dela, kjer je treba vsako obravnavo izvesti hitro in strokovno, najprej žrtvovati prav globino in toplino komunikacije.

Pri odločitvi za poklicno pot sta mi pomagala tudi dobro razumevanje in ljubezen do naravoslovja. Prav želja nadaljevati in poglobiti spoznavanje kompleksnosti procesov človeškega telesa je vodila mojo odločitev za opravljanje specializacije iz interne medicine.

7. Študirali in delali ste v več državah. Kako vas je oblikovala izkušnja življenja v tujini?
Potovanja in izobraževanja v tujini, kjer sem se srečala z drugimi kulturami in navadami, so me po eni strani naučila pristopiti k razumevanju in spoštovanju drugačnosti, po drugi strani pa biti hvaležna danostim, ki jih imam osebno in kot Slovenka.

Delo v različnih kulturnih okoljih z raznoliko dostopnostjo do opreme in tehnološko naprednejših preiskav me je naučilo iznajdljivosti in prilagodljivosti, kar mi tudi koristi pri začetkih poklicne poti doma.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Rada se držim misli: "Če nečesa ne moreš spremeniti, se s tem ne obremenjuj, ampak poskušaj sprejeti." Včasih je temu v praksi težko slediti. Najprej je treba malo povrtati vase in ugotoviti, kaj nas spravlja v slabo voljo, če ni to že takoj očitno, potem pa razmisliti, kaj lahko sam storim, da bo bolje. Najboljši recept za to je iskrenost do sebe in drugih. Včasih pa je treba le sprejeti, da imaš danes pač slab dan.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Nimam strukturiranega večernega rituala. Kljub vsej dinamiki, ki jo prinaša dan, se ponavadi uspem kar hitro umiriti in zaspati v prijetni utrujenosti. Zadnje čase se zavestno izogibam zaslonov pred spanjem in ta čas posvetim branju fizičnih knjig.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Sem lahko svobodna v svoji koži. Cenim, da sem ženska tu in zdaj. Lahko izražam svoja občutja in mišljenja, sem empatična in izkazujem svojo moč. Cenim biti del skupnosti žensk, tako znotraj družine, med prijateljicami kot tudi širše. Cenim darove, ki jih ženske v mojem življenju prinašajo, navdih in podporo, ki si jo izkazujemo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.