“Najprej sem mama in žena, potem pa zdravnica, ki ne bo samo pisala napotnic in zdravila posledic”

Ana Mavrič je bilo do pred kratkim neznano ime. A mlada zdravnica, ki pravkar začenja svojo specializacijo iz interne medicine, potem ko je opravila začetni izobraževalni del specializacije iz javnega zdravja, se je aktivno vključila v prizadevanja za boljše in bolj zdravo okolje. Zaznamovana z odraščanjem v okolju, ki še vedno nosi posledice izpostavljenosti azbestu, si prizadeva za regulacijo in kontrolo sežiga in sosežiga odpadkov.

Da kot mama dveh majhnih otrok najde čas, mora biti iznajdljiva in organizirana. Upa, da bosta otroka v njenih prizadevanjih nekoč našla zgled in popotnico za življenje. Najin pogovor se je začel, še preden sem zastavila prvo vprašanje.

Ne zavedamo se, kako pomembno je imeti dobro pitno vodno in zemljo, kakovostno hrano in zrak. In tudi ne, da ko okolje enkrat uničiš, ga je praktično nemogoče vrniti v prvotno stanje. Kar se dogaja v okolju, pa se pokaže na zdravju ljudi čez deset, dvajset let ali na zdravju prihodnjih generacij. Okoljski problemi te bodo ulovili, tudi če boš bežal pred njimi, samo vprašanje časa je. In zdravniki ne morejo, niti niso poklicani, da bi sami to reševali.

Se vam zdi, da se ljudje dovolj izpostavimo za skupno dobro, bodisi v svojem okolju bodisi za nekoga drugega? 
Ljudje se zelo bojimo sprememb. Bojimo se izpostaviti, bojimo se problemov. Bojimo si iti ne samo v konflikt, ampak že v komunikacijo, da si izmenjujemo mnenja, se poslušamo. Veliko ljudi sploh ne želi razmišljati, da je mogoče sprememba dobra. Tako dopuščamo majhne laži oziroma toleriramo stvari, ki nam niso všeč, dokler ne gredo prek meje dopustnega. In še takrat je vprašanje, ali se bo oglasil en sam ali mu bo sledila množica.

A edini način, da se stvari spremenijo, je, da poveš svoje mnenje. Pri tem pa ne drži, da se moramo deliti na za in proti, ampak lahko skupaj delamo za izboljšanje. Sicer se samo prepiramo, kapital pa gre svojo pot. Pogosto ne gre za iskanje ravnovesja med interesi gospodarstva in zdravjem, ampak med zasebnim interesom in javnim dobrim. In to ravnovesje se je precej porušilo. Denar je postal visoka vrednota in veliko ljudi po tihem pozitivno ocenjuje, če se nekdo "znajde". Namesto da bi tako ravnanje obsodili, mu ploskamo. Tu pa ni več prostora za to, kar je dobro za človeka. 

Se morda bojimo posledic?
Res je, lahko da boš malo "tepen", če se boš oglasil. Če ne drugega, ti zmanjka časa, ker navadno delaš prostovoljno. Ali pa dobiš kakšno poleno pod noge in včasih nimaš niti zadoščenja, saj nikoli ne moreš narediti vsega. A ljudje se preveč osredotočamo na svoj kratkoročni interes, širšo sliko pa zanemarimo.

Midve si morda obe želiva istega cilja in kljub temu, da se bo ena izpostavila, druga pa ne, bova v primeru uspeha na koncu obe imeli enako korist. S tem, da sem npr. jaz žrtvovala ogromno svojega časa, nisem bila z družino ali prijatelji, nisem šla smučat ali sem neprespana. Ljudje smo se premalo pripravljeni boriti za tisto, v kar verjamemo, da je prav in dobro, in to povedati. Vsi čakamo na nekoga drugega, ampak tistega drugega na koncu ni. Si samo ti. Seveda ne moreš biti aktiven na vseh področjih. Lahko pa si tam, kjer čutiš, da te nekaj kliče, in lahko nekaj daš.

Vi ste se v zadnjem času močno izpostavili v prizadevanjih za ureditev sežiga odpadkov. Od kje ta pogum? 
Skozi študij medicine sem spoznala povezave in vplive na zdravje in tudi, kaj bi se dalo izboljšati. Odraščala sem 200 metrov od cementarne in na lastni koži izkusila, kaj so okoljske bolezni. Ljudem iz drugih okolij je to abstraktno. Drugače pa doživljaš, ko vidiš človeka, ki se zaduši zaradi izpostavljenosti azbestu, ko vidiš, kaj za družino pomeni, če umre oče, kaj za šolo, v kateri je veliko otrok brez staršev, kje ti otroci končajo ...

Tvoj odnos se spremeni, ko ne vidiš samo številk, ampak obraze. In to se mi je zgodilo. Ko sem bila drugič noseča, nisem več mogla pisati napotnic za Onkološki inštitut, ne da bi se začela spraševati, kaj je privedlo do bolezni. Spraševala sem se tudi, ali je razlika, če bi oseba zbolela npr. dve leti pozneje.

Ni pomembno samo, ali živiš, ampak tudi zakaj in na kakšen način umreš. Ne zdi se mi prav, da pohlep krade življenje ljudem in jih pahne v stiske, ki niso potrebne. Seveda se bodo vedno rojevali otroci s prirojenimi napakami, ampak če vemo, da neka oblika onesnaževanja to povzroča, zakaj ne bi omilili posledic. Sploh, če to znamo in je glavna ovira dobiček posameznikov.

Sežig odpadkov je prav "šolski primer" takšne dejavnosti. Raziskave kažejo, da je zaradi strupenih snovi v dimnih plinih pri okoliških prebivalcih večje tveganje za določene vrste raka, prirojene bolezni otrok, bolezni dihal … Možnost posledic lahko lahko zmanjšamo tako, da sežigamo čim manj, uporabimo sodobne sisteme za čiščenje izpustov, zgradimo sežigalnice v okoljih, kjer se onesnaževala ne zadržujejo, zahtevamo upoštevanje sodobnih standardov in imamo učinkovit nadzor.

V Sloveniji sprejemajo novo Uredbo o sežigu komunanih odpadkov, ki ima številne resne pomanjkljivosti, na katere zdravniki opozarjamo. Razumemo, da zaposleni na ministrstvih in v gospodarstvu ne poznajo celotnega zdravstvenega vidika, zato je nujno, da nam prisluhnejo.

Kje potegnete mejo med časom, namenjenem družini, službi in okoljskim prizadevanjem?
Po pravici povedano je težko. Sploh na začetku je bilo, saj sem se s tem začela ukvarjati v osmem mesecu nosečnosti. Ko se je rodil sin, nisem znala vsega usklajevati. Potem pa sem se tudi s pomočjo moža naučila. Hvaležna sem za njegovo oporo, da me razume in sva res tim. Sedaj sem se naučila ločevati stvari, da intenzivno delam na teh prizadevanjih in izkoristim čas, potem pa pridem domov in sem mama. Je pa treba biti organiziran in iznajdljiv.

Verjetno bodo prek tega tudi otroci dobili posebno izkušnjo?
Gotovo otroci to občutijo, a upam, da bodo nekoč razumeli. Tudi moj oče je bil zaradi višjih idealov včasih odsoten, če ne fizično, pa miselno. To sedaj razumem. Zdi se mi dobro za otroke, da vidijo, da res narediš, kar rečeš. Želim si, da bi se znali tudi oni postaviti za tisto, v kar verjamejo. Da bi se znali kot odrasli argumentirano boriti za stvari, ki so jim pomembne. Ne želim, da so apatični.

Ste se skozi to izkušnjo naučili kaj o sebi ali družbi?
Hvaležna sem za to izkušnjo, ker sem se naučila veliko stvari in me je povezala s krasnimi ljudmi, ki verjamejo v iste stvari in jih res cenim. Veliko ljudi nas podpira. Povezala me je tudi z možem in družino. Najprej sem mama in žena, potem pa sem zdravnica, ki ne bo samo pisala napotnic in ne bo samo zdravila posledic, ampak se bo tudi spraševala, zakaj do bolezni pride.

Zvečer se uležem v posteljo in si rečem: naredila sem, kar sem lahko. To me žene. Nisem naredila vsega, ampak vse, kar sem lahko. Zdi se mi, da se pri okoljskih temah počutimo nemočni, čeprav smo v resnici edini, ki lahko dosežemo spremembe. Če stopimo iz cone udobja, se izobrazimo, spremenimo drobne navade v svojem življenju in se povežemo, bo zemlja morda varno zavetje tudi za naše otroke in vnuke.