V glavi ji odzvanjajo besede pokojnega moža: “Moraš živeti naprej.” Za otroke.

Knjiga o duhovniku Martinu Golobu ima tudi svojo dobrodelno noto. Po donaciji za mladeniča Žiga, ki ima cerebralno paralizo, je del zneska za drugi natis namenjen družini iz Škofje Loke, ki se je po smrti mladega moža in očeta in ob visokem kreditu znašla v hudi stiski. Olajšati ste jo pomagali tudi vi z nakupom knjige. Hvala vam! V članku pa podrobneje spoznajte družino.

"Bil je čudovita oseba. Nikoli mu ni bilo težko ničesar storiti za otroke," Jelena Pranić z ganljivo mešanico občudujočega nasmeha in bridke žalosti opiše svojega moža, ki je umrl pred dobrim letom. Oba izhajata iz Bosne, ona iz Banjaluke, on iz Sanskega Mosta. Ona je pravoslavna kristjanka, on je bil katoličan.

V Slovenijo nista prišla skupaj. Pokojni Boris je na Gorenjsko pribežal že med vojno v svoji domovini, sredi 90 let. Jelena pa si je med utiranjem poklicne poti zaželela preveriti, kako je "tam gor", v Sloveniji. Načrtovala je, da bo tu nekaj mesecev, našla je ljubezen svojega življenja.

Spoznala sta se pred 13 leti, poročila nedolgo zatem. Kmalu se jima je rodila hčerka. Boris, ki je prej deloval kot špedicijski voznik po Evropi, je nemudoma zamenjal službo. "Noben denar ne odtehta tega, da otrok ne odrašča ob tebi," je odločno posegel po delu, ki mu je omogočilo, da bo več z družino.

Rodil se je drugi otrok. Z Jeleno sta tuhtala in tehtala, kaj naj storita. Kupila sta večje stanovanje, a v ljubeč zakon in v družinsko, načrtov polno srečo je zarezala zloglasna novica. Za svoj 38. rojstni dan je izvedel za diagnozo raka. Imel je maligni melanom.

"Prestal je šest operacij, od tega tri večje. Med drugim so mu odstranili 76 bezgavk. Po vsaki operaciji je imel obsevanje, zdravili so ga tudi s tabletami, ki pa jih je telo začelo zavračati. Nekajkrat je dobil sepso, komaj so ga rešili. Obsevanja, kemoterapije, imunoterapije, zdravljenje v Nemčiji. Nič ni pomagalo." A za družino Pranić je tri mesece po diagnozi vendarle posijal žarek upanja. Jelena je zanosila.

A kljub velikemu trudu, pozitivni usmerjenosti in ženini skrbnosti se stanje ni izboljševalo. Zadnji mesec pred smrtjo je čutil, da se mu življenje izteka. Ni si upal zaspati. "Ob njem smo bile vseskozi tri. Jaz, njegova najboljša prijateljica in bratrančeva žena. Dve od nas sta sedeli z njim, ena pa je počivala."

Ko ji je razlagal, kaj vse mora storiti, ko ga ne bo več, ga ni želela poslušati. A sledile so njegove pomenljive besede: "Če se to ne bo zgodilo, bo super. Če pa se bo, moraš živeti naprej. Imava tri otroke. Treba jih je pripeljati na pravo pot."

"Ne mi njega, on je tolažil nas. Dan pred smrtjo sva še plesala, šla na sladoled. A je že grozljivo hropel, glavo je imel vse bolj oteklo. Bilo je le vprašanje časa … Šla sem na drugi konec stanovanja. Naenkrat je na ves glas zaklical moje ime. Nato še dvakrat. Stekla sem do njega, omahnil je, umrl mi je na rokah."

"Zdravnikom sva zaupala. Vera pa nama je obema dajala moč. Boris je umrl na četrtek. Ko sem to sporočila domačemu župniku, ni mogel verjeti, saj je bil v nedeljo še pri maši. Včasih se sprašujem, zakaj je to doletelo ravno njega. A nimam pravice za taka vprašanja. Zdi se mi, da Bog pri sebi želi dobre ljudi."

Zdaj je Jelenino življenje usmerjeno predvsem v otroke in ljubečo skrb zanje. "Da bomo zdravi, da nihče ne bo kazal s prstom na moje otroke, češ ni ji uspelo, ni bila dobra mama. Želim si biti dobra in da bodo oni dobri," si želi in se vsem, ki ste tako ali drugače pomagali in olajšali primež kredita, srčno zahvaljuje.

Tudi Martin Golob in ekipa Aleteie sta ponosna in hvaležna za vašo darežljivost.