“Za ljudi vselej najdem čas, saj so oni tisti, s katerimi ustvarjam spomine in mi vračajo ljubezen”

Otroci ji pravijo, da je videti mlada. "No, prav stara nisem, mi pa hrbet po tedenskem prenočevanju že sporoča, da pogreša svojo lastno posteljo," hudomušno pojasni Teja Černe, montessori pedagoginja in ustvarjalka, ki zase pravi, da je otrok po srcu. "Razigrana, hitro navdušena in ko dobim res carsko idejo, rahlo poskakujem po stolu, ker jo moram nujno deliti. Obožujem otroško nagajivost in najstniško zavijanje z očmi, ker vselej dasta razlog za odkrivanje in pogovor."

Pravi, da rada dela, "pa naj bo to v službi ali doma v svoji butični pisarni, kjer ustvarjam predvsem iz papirja in v zadnjem času tudi iz blaga". Baterije si največkrat napolni s potovanjem, kjer tudi prežene utrujenost in nato razveseljuje druge, saj je, kot pravi, po njem vedno dobre volje. Proste večere rada preživlja z nečakinjama ob branju zgodb za lahko noč, rada pa si vzame tudi čas za prijatelje.

Ker je Teja velika ljubiteljica ustvarjanja, smo jo prosili za nasvet, kako v zadnjih dneh s pomočjo otrok izdelati čudovite božične voščilnice.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Tisti trenutek, ko se zbudiš in se zavedaš, da se ti nikamor ne mudi in se lahko še naslednjih 10 minut skrivaš pod kovtrom. Ali pa jutranja vroča kava, ki jo še toplo spijem.
Redke so te drobne radosti, ko pa pridejo, sem neizmerno hvaležna.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Se z mastnimi lasmi počutim rahlo živčno in skrajno bedno. To je pa tudi edina stvar, ki poleg šampona dobi še kaj ekstra. Nakupovanje ni moja strast, razen če gre za ustvarjalne pripomočke in blago, vse ostalo pa zahteva veliko volje. Tako da sem najbolj srečna, ko najdem tiste ene hlače in kupim dvoje iste, majice in jope naročim pri sestri, za spodnje perilo pa poprosim decembrske dobre može. In tako sem zjutraj že skoraj pripravljena za izstop iz hiše.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Največkrat in tako mimogrede s poslušanjem glasbe, predvsem tuje krščanske, ki zavzema večino moje playliste in jo poslušam med svojim popoldanskim ustvarjanjem, sobotnim pospravljanjem (ko pride tista sobota v mesecu) in premalo številčnih izletih z avtom. To bi rekla, da je tak zelo reden duhovni priliv, skupaj z molitvijo in iskanjem misli za voščilnice v Svetem pismu.

Med poletjem pa se s puncami in Marijino sestro odpravimo na duhovno-delovni oddih v Kančevce in prisežem, da je to skoraj tako kot petnajstminutni popoldanski dremež – nekaj dni, pa se počutiš povezan in prenovljen.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Naj stvari so tri. Služba, ki to ni; ustvarjanje ter prijatelji in družina. Če bi vse to postavila na lestvico vrednot, so ljudje na prvem mestu. Za to vselej najdem čas, saj so oni tisti, s katerimi ustvarjam spomine in mi vračajo ljubezen. In ja, na dnevni bazi sem hvaležna za svojo rahlo antisocialno naravo, da teh ljudi ni preveč. Vse ostalo pa počaka. Včasih se tega zavedam, včasih pa potrebujem brco v rit.

5. Kaj vas pri pedagogiki montessori, ki predstavlja velik del vašega vsakdana, najbolj navdušuje?
Najbolj fascinantno mi je to, da je Maria Montessori razvila celotno pedagogiko na podlagi opazovanja otrok. Res neverjetna ženska. Vsakodnevno me opominja, da je bistvo otrok, ki ima sposobnost ustvarjanja, izgrajevanja samega sebe, odrasli pa je oseba, ki pripravi spodbudno okolje, daje možnost izbire, usmerja in opazuje otroka z namenom, da ga spozna, spoštuje in ceni njegovo edinstvenost.

6. Ena vaših večjih strasti je izdelovanje unikatnih voščilnic za različne priložnosti. Kako se je vse skupaj začelo? Je za to potreben samo talent ali tudi predanost in želja po učenju novih tehnik?
Od nekdaj sem imela rada papir, naj je šlo za knjigo, pošto ali pa razglednico. No, pa občutek, ko te doma čaka pismo, ali pa spomin nekoga, ki nekje uživa. Tak "gušt".

Mislim, da sem, če me spomin ne vara, začela pri skavtih, ko sem se odločila, da bom kot četovodja vsakemu poslala razglednico z voščilom za rojstni dan. Tu so se začeli prvi nakupi in štampiljke. Spoznala sem, da lahko preprosto dejanje nariše nasmeh in privabi zahvalo. No, tu se je začelo, potem pa je samo raslo. In postajalo večje (in dražje), dokler ni zraslo v mini butično podjetje.

Kar potrebuješ, sta ideja in občutek za kompozicijo. Okusi so si različni, lepota je relativna in kar je meni kičasto, je nekomu drugemu skrajno všeč. Kar spoštujem, sama pa sem razvila svoj stil, ki se delno še oblikuje, saj vsakič odkrijem nekaj novega (kar se močno pozna na bančnem računu). In to je ves čar.

7. Voščilnice v teh dneh gotovo izdelujejo tudi po številnih družinah. Kaj svetujete staršem, da bi ustvarjanje z otroki v zadnjih dneh pred prazniki uspelo tako, kot so si zamislili?

Ustvarjanje naj ne predstavlja stresa. Tako kot pri kuhanju z otroki, si tudi tu vnaprej pripravite vse, kar boste potrebovali (od motiva do barv), a naj te izbire ne bo preveč. Ni pa potrebno, da otrok naredi vse, to nikjer ne piše. Naj pobarva motiv, ozadje, vi pa izrežite in nalepite na osnovo. Vodenke so odlične za barvanje, a prej se dogovorite o barvah, ki jih bo otrok uporabljal, drugače bodo prevladovali rjavkasto-črni toni. Preverjeno. Predvsem pa uživajte!

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Bog poskrbi, preskrbi in vedno naloži toliko, kot ve, da zmoreš. Pa naj bo to v ameriški divjini, kjer ni žive duše, GPS ne dela, bencina zmanjkuje, vode in hrane pa seveda nimaš, in se kar naenkrat pojavi rdeč poltovornjak, ki ga prej zagotovo ni bilo, ter ti pomaga najti pot do civilizacije. Ali pa doma, ko v večnost odide ljubljeni starš in se življenje za trenutek ustavi.

Zaupam in verjamem, da se stvari zgodijo z razlogom, čeprav meni ni niti malo jasen.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Priznam, da takrat bolj malo razmišljam. Če imam možnost, si naredim čaj in se skrijem pod odejo. Če pa to ni izvedljivo, se skušam opomniti, da vsako še tako majhno dobro delo ljubezni lahko spremeni svet. To pa se s slabo voljo ne da.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Je naš smeh nalezljiv in večkrat zelo glasen – iz globin srca.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.