Božične rastline, s katerimi lahko v teh dneh okrasite vaš dom

Božič je tik pred vrati. Postavili bomo božično drevo, a zakaj ne bi letos notranjosti doma oblekli še v drugo okrasje s prav tako duhovno simboliko? Kaj pravite na idejo, da bi razne kotičke po hiši dodatno krasile rastline, ki prostoru vdihnejo praznično vzdušje?

Poleg tradicionalne božične zvezde spoznajmo še druge:

Gre za rastlino, ki se je pogosto pojavljala na Bližnjem vzhodu že v času Jožefa in Marije. To vsakdanjo aromatično rastlino so večinoma uporabljali za odganjanje mrčesa. V hišah so jo polagali na tla, posebej pa na sveže perilo in v slamnate jasli.

Ko je prišla ura Marijinega poroda, se je Jožef skrbno posvetil pripravi jasli za novorojenčka. Najverjetneje je naredil le nekaj korakov okoli hlevca, da je nabral rožmarinove vejice, ki naj bi jih dodal slami v jaslih, da bi Jezuščka obvaroval pred mrčesom.

Rožmarin se precej dobro prilagaja tudi slovenskemu podnebju, predvsem v Primorju. Če je posajen na suhih tleh, dobi zadostno količino sonca in je zavarovana pred vetrom. Znan je po aromatičnih iglicah in vijoličastih cvetovih, ki pa so lahko, glede na vrsto, tudi modrikaste, rožnate ali bele barve. Po cvetenju je za boljšo rast priporočljivo obrezati veje, ki jih lahko posušimo.

Teloh je krasna zimska rastlinska vrsta z belimi, rumenimi, rožnatimi, zelenimi ali celo  vijoličastimi cvetovi, čigar ime v francoščini (fleur de Noël – božična roža) izhaja iz legende, po kateri naj bi pastirica Madelon ob Jezusovem rojstvu po zasneženem polju opazila sprevod svetih treh kraljev in karavano pastirjev z darili za Novorojenega.

Ker sama ni imela darila zanj, je planila v jok. Pojavil se je angel in spremenil Madelonine solze, ki so padale v sneg, v rožo z belimi cvetovi z rožnatimi sledmi: v teloh.

Teloh alpskega izvora ni zahtevna rastlina, vendar pa je strupena! Obdobje cvetenja traja od zime do pomladi, ponavadi cveti tudi še marca in aprila. Telohu najbolj ustreza bogata prst in ne preveč sončna lega. Raje ima bolj senčno lego. Na prve cvetove moramo počakati od dve do tri leta.

Angeli so pri oznanjanju Kristusovega rojstva uporabili tudi trobente. V spomin na ta srečni dan so zato ustvarili amarilis, ki po svoji obliki spominja na trobente, in so ga skozi leta začeli povezovati z decembrskimi prazničnimi dnevi. Rastlina izvira iz Južne Afrike in jo kličemo kar po okrajšanem latinskem imenu Amaryllis belladone.

Božična zvezda, znana po svojih škrlatno obarvanih listih, izvira iz srednje Amerike in Mehike. Priljubljena je v času božičnih praznikov, poznana pa je bila že Aztekom pod imenom cuetlaxochitl.

Imeli so jo za simbol čistosti in novega življenja za padle vojake, ki so po njen nektar prihajali kot po vstopnico v večno življenje. Od 17. stoletja dalje so jo frančiškani začeli uporabljati pri božičnih procesijah. Zaradi načina cvetenja jo pogosto povezujemo z betlehemsko zvezdo.

Božična zvezda je naposled svoj sloves razširila v ZDA in nato še po svetu. Resda nosi najrazličnejša imena, a v večini jezikov jo še vedno povezujejo z božičem. V Mehiki, izvorni državi, je znana kot flor de noche buena (roža božičnega večera).

Cveti ravno v času božiča. Da bi jo cvetočo ohranili čim dlje, je zanjo najbolj priporočljiva zmerna temperatura okoli 15 stopinj Celzija. Po koncu zime začne izgubljati svoje liste in "cvetove", ki so pravzaprav listi.

Po tradiciji božično žito posejemo 4. decembra, na god sv. Barbare. Tako bodo okoli božiča prvi poganjki, ki se bodo pojavili okoli jaslic, simbolizirali plodna polja. Na božični dan otrokom razložimo, da žito predstavlja novo življenje, ki nam ga podarja Odrešenik.

V Provansi ta tradicija zaznamuje začetek božičnih praznikov. Na božični večer lahko z otroki obrežemo konice, jih položimo v jaslice in tako izrečemo dobrodošlico Jezuščku. Ta tradicija naj bi izvirala iz rimskih časov v spomin mučenki sv. Barbari.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Paula C. Qualizza.