Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Najgloblja želja vsakega dobronamernega starša je užiti edinost, ki vlada med otroki; starši so veseli, kadar se sorojenci dobro razumejo, in upajo, da bodo v odrasli dobi našli oporo drug v drugem, toplino in smeh za vse življenje.
Prepiri majhnih otrok so naporni, toda ko postanejo trajni, šele postanejo zares boleči. Kaj storiti? Kaj gradi družinsko enotnost oziroma kaj jo razdvaja? Treba je omeniti troje.
V nas je Kajn
V vsakem od nas sta Kajn in Abel. Kajn je brat, ki se je čutil manj ljubljenega od Boga, manj obdarjenega od narave, tisti, ki je manj dajal v povračilo, ki je gojil smrtno sovraštvo do lastnega brata. Nikar ne mislimo, da bi bil lahko v naših družinah določen otrok dežurni Kajn: ločnica med obema bratoma se nahaja v vsakem od nas.
V vsakem odnosu so rane. Tiste, ki prihajajo iz otroštva, ki nam jih povzročijo lastni starši, so še toliko globlje, saj so se nas dotaknile v obdobju naše najgloblje ranljivosti in nič nam ni treba storiti, da si jih zaslužimo.
Toda pred Bogom, v čigar dobroto, ljubezen in pravičnost ni treba podvomiti, je Kajn tisti, ki se jezi in trmari, na Boga se jezi, medtem ko se sam o sebi ne sprašuje, ne podvomi vase.
Zato lahko iz vsakega od nas nenadoma izbruhne Kajn: glas nas spodbuja, da se osredotočimo nase, da se pritožujemo, ker smo dobili manj kot drugi brat. Manj pozornosti, manj časa, manj denarja, manj spodbud, vsakršna razlika v obravnavanju je mišljena kot krivica.
Čutiti se ljubljenega
Ne poskušajmo ustvarjati popolne enakosti med svojimi otroki, to je nemogoče in s tem tudi ne bomo preprečili pritoževanja nekoga, ki preži na vsak najmanjši razlog nezadovoljstva.
Tudi ne moremo preprečiti nepričakovanega oziranja v družinsko preteklost: tisti, ki se nam je v otroštvu zdel zadovoljen, se čez nekaj let znajde v grenkih in ljubosumnih zapletih. Imamo pa to moč, da neprestano podžigamo ogenj, ki prasketa v srcu vsakega posameznika: občutek, da je ljubljen.
Pokloni, drobne usluge, pozornosti, skupno preživet čas, nežne kretnje, vse to hrani dušo in krepi občutek ljubljenosti. Otrokova potreba ni to, da ima enako stvar kot brat, čeprav se tako sam izrazi. Njegova osnovna potreba je, da ga na edinstven način obravnavamo, upoštevamo, priznamo in imamo radi.
Boj edinosti
Navsezadnje in ker smo se raje odločili za transparentnost kot za naivno prepričanje, da je dovolj biti brat za priznanje brezmejne naklonjenosti, oborožimo svoje vrste. Medsebojno razumevanje v družini ne zraste samo od sebe, treba ga je negovati, je namreč sad nenehnega boja.
Boja, ki ga med sorojenci ne bijemo eden proti drugemu, temveč eden za drugega, eden z drugim proti sili razdora: naučimo se prepoznati pehanje za denarjem, poklicno ambicioznost, ljubezenska ljubosumja, nenehno primerjanje. Upajmo si otrokom povedati, da se morajo boriti: "Greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj," (1 Mz 4,7). To je beseda Boga, ki jo je izrekel jeznemu bratu.
Skušnjava zavistnega primerjanja bo vedno prisotna v malem Kajnu, ki drema v nas, to je treba vzeti v obzir. Sveti Peter je to dobro razumel: "Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri," (1 Pet 5,8-9). Večerna molitev vesoljne Cerkve, torkove sklepnice, vsak teden družine spomni na nasvet svetega Petra: moč vere prinaša zmago nad zlom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.