“Z molitvijo gre vse v pravo smer. Če načrte delaš sam, lahko hitro zabluziš”

Potem ko je Matej Jurca v letalo prvič sedel v vrtcu, je še bolj oprijemljiva želja, da bi nekoč postal pilot, prišla na plano v osnovni šoli. "Tako kot vsi ostali sem se tudi jaz spraševal, kaj bom, ko bom velik. Biti pilot se mi je zdela sanjska služba, saj imaš pisarno nad oblaki. Najverjetneje sem se za to navdušil, ker je imel oče veliko službenih potovanj in smo ga večkrat peljali na letališče, kjer smo gledali avione."

V gimnaziji se je udeležil dneva odprtih vrat letališča v Lescah in prvič prijel za krmilo, nato pa v nadaljnjih letih opravil licenco za lahka letala in jo nadgradil v zasebno pilotsko licenco. Z njo že lahko leti sam, hkrati pa nabira potrebne ure letenja za pridobitev nadaljnjih licenc.

Ko sedi v pilotski kabini nekaj sto metrov nad kopnim, dostikrat pozabi na vse drugo. "Na začetku še razmišljaš o vseh gumbih, ki jih moraš upravljati, ko se navadiš, pa to postane užitek. Občudujem naravo, Božje stvarstvo. Na vsake toliko tudi pogledam, kje je kakšen travnik, če bi slučajno odpovedal motor, da imaš alternativo, kam boš ciljal," malo v šali pove Matej, ki končuje študij strojništva.

Kot prostovoljec programa POTA je lani nekaj tednov preživel v Keniji. K projektu ga je v pripravljalno ekipo povabila Tinkara Jerkič. Sam na začetku ni razmišljal, da bi kamorkoli šel. Med pripravami pa so se s člani ekipe pogovarjali, da nekateri še nimajo takšne prostovoljske izkušnje, in sedmerica mladih se je dva meseca pred odhodom odločila, da za tri tedne odpotuje v Kenijo, kjer prej še ni bilo misijona POTA. "Šli smo v neke vrste izvidnico, da smo malo spoznali okolje in poiskali možnosti, kako bi sodelovali."

Z ekipo so za tamkajšnje otroke pripravili kratek oratorij. "Na začetku je duhovnik domačinom naznanil, da pripravljamo oratorij. Z vsakim dnem, ko smo bili tam, je za to izvedelo vedno več otrok. Prvič so prišli malo 'pofirbcat', z njimi smo se igrali, že naslednji dan so s seboj pripeljali še več otrok," se spominja. Na koncu je bilo na oratoriju več kot sto otrok.

Imeli so tudi priložnost za raziskovanje dežele. "Pred odhodom sem si Kenijo predstavljal tako, kot je bila opisana v šolskih učbenikih. Malce veš, kam se odpravljaš, kaj boš tam doživel. Ko dejansko prideš tja, pa je čisto drug občutek. Doživiš kulturni šok, ko si dejansko postavljen v okolje in nisi nič več na varnem in poznanem."

Domov se je vrnil z naslednjim spoznanjem: "Ne potrebuješ toliko materialnih stvari, da si srečen. Tamkajšnjim ljudem kljub vsemu nič ne manjka, imajo svoj način življenja, živijo iz dneva v dan, nikamor se jim ne mudi. Mi pa imamo toliko več skrbi za neke stvari, vse hočemo imeti urejeno." Če se bo še kdaj ponudila kakšna priložnost za obisk kakšnega misijona, Matej še ni rekel zadnje besede.

Je bilo razdajanje na več področjih in posledično obremenjenost eden od razlogov, da se je Matej v gimnaziji srečal z depresijo? "Rekel bi, da je bilo ravno obratno. Mogoče sem bil na začetku premalo vpet v dejavnosti in nisem imel dovolj postavljenih ciljev."

Na začetku je mislil, da gre le za kratkotrajna občutja žalosti in brezvoljnosti. "Saj na začetku so tudi bila, ampak so se nalagala. Morda nekaterih stvari v najstniškem obdobju nisem dobro razrešil. Večkrat sem se zbudil in se spraševal, kaj mi je tega treba, zakaj sem se sploh zbudil. Bil sem vsega naveličan, takrat mi je bilo jasno, da sem depresiven. Zgodilo se mi je, da sem se učil za test in sem ugotovil, da tega več ne zmorem, ker razmišljam samo še o svojih problemih. To je bila tudi točka, ko sem se odločil, da staršem povem, da se z mano nekaj dogaja."

Poiskali so najboljšo opcijo, ki bi mu pomagala pri premagovanju temačnega obdobja. "Šel sem na oddelek za adolescentno psihiatrijo, kjer sem bil tri dni. Družba mladih tam ni bila ravno spodbudna, da bi se iz tega rešil, bilo je veliko takih, ki so bežali iz zunanjega sveta in jim je bila bolnišnica neko varnejše zatočišče. Sam pa sem iskal nekaj, kar bi mi pomagalo priti ven iz tega."

V tistih dneh je doživel močno izkušnjo vere. "Dosti sem molil. Starši so mi prinesli knjigo Frančiškan v SS-u, ki jima jo je na govorilnih urah predlagal profesor matematike in takrat tudi moj razrednik, profesor Pavlič. Med branjem sem se spraševal, od kod frančiškanu volja in moč, ki ju je imel. V tistem trenutku se je vame naselil globok mir, v park, kjer sem sedel na klopi, pa je posijalo sonce. Takrat sem vedel, od kod črpa energijo – pri Bogu."

Ob vrnitvi iz bolnišnice se je soočal z nemalo strahovi. "Ampak sčasoma se učiš na zaupanju vase in v Boga, da boš šel čez to, in lahko pri Njem črpaš veselje in moč za naprej. To je proces učenja." Na novo je postavil cilje in vizijo, kaj bi rad dosegel v življenju. "Glavno je, da sem svoje načrte prepuščal Bogu. Z molitvijo gre vse v pravo smer. Če načrte delaš sam, lahko hitro zabluziš."

Dolgo časa o izkušnji depresije ni hotel govoriti. Kot pravi, je bilo na začetku najtežje drugim priznati, da potrebuje pomoč. "Malo je bil tu tudi moški ego in misel na to, kaj si bodo mislili o meni, če priznam, da sem šibek. Takrat sem bil v stanju, da sem vse hotel rešiti sam." V zadnjih dveh letih je nelagodje premagal in o preizkušnji že pričeval mladim. "Vidiš, da se o tem govori premalo in da lahko prav na ta način pomagaš drugim."

Mladim, posebej tistim, ki še iščejo svoje poslanstvo, sporoča, "naj se preizkusijo tudi v tistem, česar jih je strah, hkrati pa bi to želeli doseči. Na koncu ti ne bo žal, imel boš vsaj zadovoljstvo, da si poskusil".

Velik del njegovega udejstvovanja predstavljajo skavti, od katerih pa se počasi poslavlja. Tiha voda bregove dere ris se jim je pridružil že kot volčič. "Ker sta šli k skavtom starejši sestri, so tudi mene močno spodbujali." Hodil je v steg Dol-Dolsko 1, po enoletnem premoru pa je med študijem postal voditelj v stegu Ljubljana 4.

O današnjih potrebah mladih pravi: "Po koroni jim je veliko pomenilo, da smo imeli druženja brez nekih pretiranih obveznosti. Po drugi strani pa se mi zdi, da potrebujejo nek cilj, odgovornost, da sami nekaj izpeljejo."

Kot vsi skavti ima tudi on pravo zakladnico anekdot. "Nekoč smo bili s četo na pohodu in poslali so nas v drug kraj, kjer bi tudi prespali. Prenočišče je bilo precej blizu, zato sem predlagal, da se še istega večera vrnemo nazaj. Bili smo že dol, ko so nas voditelji istega večera poslali nazaj v hrib. Začelo je še deževati in nas je dobro zmočilo. Neka res prijazna gospa nam je nato oprala in posušila obleke in dala večerjo. Pri skavtih res doživiš dobroto ljudi."

Letos se bo Matej preizkusil še v eni novi vlogi. Kot udeleženec je na festival Stična mladih pred leti prvič prišel po prijateljevem vabilu, da bi tam igrali nogomet, lani postal prostovoljec, letos pa bo na prizorišču navzoč kot vodja tehnične ekipe. "Trudimo se, da bo tudi letošnja Stična posebna in edinstvena na vseh področjih," zagotavlja.