“Na Madagaskarju sem bila velikokrat lačna, zbolela sem, shujšala za 10 kilogramov. Ni bilo ves čas lepo in prijetno, ampak po drugi strani v svojem življenju še nisem bila tako srečna. Bila sem njihova”
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Včasih je treba iti na drug konec sveta, da ponovno odkriješ sebe. S temi besedami bi lahko povzeli zgodbo Eve Erbežnik, ki ji je izkušnja misijona na Madagaskarju popolnoma spremenila pogled na življenje.
S programom mladinskega prostovoljstva POTA jo je seznanila prijateljica, ki je bila na misijonski poti leto pred njo. Po navdušenem pripovedovanju in dolgem razmisleku se je Eva opogumila in sklenila, da se bo poleti na Madagaskar odpravila tudi sama. “Nekaj me je gnalo, naj grem.”
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Najbližji so bili nad njeno odločitvijo sprva šokirani. “Niso zares verjeli, da bom to izvedla. Govorili so mi: to je daleč, tam je veliko revščine, lačna boš, zbolela boš … Bilo je zelo veliko dvomov.” Ko je tik pred odhodom že kazalo, da bo ostala doma, je našla največjo motivacijo v skupini devetih članov, s katerimi so že prej štiri mesece intenzivno zbirali sredstva in donacije. “Res sem čutila, da je to zame, da bom uspela in zmogla. Rekla sem, da ne bom izostala od tega, če sem vložila toliko truda.”
Priznava, da je ob prihodu na Madagaskar najprej doživela velik kulturni šok. Prepričana je bila, da šestih tednov tam ne bo preživela. “Šok je bil biti brez elektrike in brez vode, niti tuširati se nismo mogli. Rekla sem, da ne morem v pižamo, dokler se ne stuširam. Po enem tednu sem videla, da ne bom dočakala tuša in sem se pač preoblekla. Boriš se sam s sabo.”
Preberite še:
“Misijonska dežela smo. Dopovejmo si to že enkrat. Preveč razmišljamo le o idealih”
15-letnica programa POTA
Program mladinskega misijonskega prostovoljstva POTA letos obeležuje 15 let delovanja. Zaradi koronavirusa so bili vsi letošnji projekti odpovedani, če bodo razmere dopuščale, bodo spet izvedeni prihodnje leto. “Tudi če te boli glava in se slabo počutiš, prisili se in pojdi. Zaupaj Bogu, da te bo vodil, da boš našel svojo pot in lepo izkušnjo. Prepusti se in uživaj,” mlade k prijavi spodbuja Eva. Več informacij najdete na njihovi spletni strani, Facebook strani in Instagram profilu, kjer si lahko ogledate tudi več spominov udeležencev projektov v video in besednem zapisu.
Oratoriji za otroke
Glavna dejavnost skupine je bila izvajanje oratorijev za otroke. “V eni skupini je bilo tudi do 500 otrok, dogajalo se je veliko stvari. Obiskali smo štiri misijonarje: Petra Opeko, kjer sicer nismo imeli oratorija, Janeza Krmelja, Jožeta Adamiča in Janija Mesca. Poti med misijonarji so zelo neprehodne. Za recimo 20 kilometrov smo porabili več ur.”
Eva z navdušenjem pripoveduje o velikem dobrotniku Petru Opeki. “Ko te Peter stisne in da roko, je neverjeten občutek. Vsak dan se spomnim njegovih besed, da je Bog ljubezen do sebe in do drugih. On je dal svoje življenje za te ljudi. Postavil jih je na noge, jim dal delo. Otroci, ki so živeli na smetišču, zdaj živijo v hišah, njihovi otroci hodijo v šole. Vsa vas ima topel pridih, ko hodiš po njej.”
Preberite še:
12 modrih misli Petra Opeke: “Vera ni znanje, vera je življenje”
Pristnost, razigranost, radovednost
Skupinica mladih je takoj dobila pozornost tamkajšnjih otrok, ki z navdušenjem pozdravijo vsakega belopoltega človeka. “Oratorij je nagrada za tiste otroke, ki se trudijo v šoli. Da so tam, so zelo srečni in o dveh dneh oratorija se pogovarjajo še vse leto. So zelo ubogljivi, poslušni in bolj solidarni kot mi. Če sem imela en bonbon in je bilo okoli 10 otrok, so si ga razdelili. Med sabo si pomagajo, se branijo in podpirajo. Tam otroci ne vejo, kaj so barvice, igrače, ne vejo, kaj bi s škarjami. So pa zelo vodljivi in ustvarjalni. Zelo napačno je mišljenje, da so revni zato, ker nočejo delati. Če jim daš neko delo, ga bodo naredili.”
Čeprav prostovoljci niso znali malgaško, so se z otroki sporazumevali po svoje, tudi prek igre. “Bili smo v neki turistični vasi. Obiskovalci so otrokom dajali bonbone, igrače, obleke, mi pa smo se z njimi igrali. Čez 5, 10 minut so bili vsi pri nas. Ob tem vidiš, kaj res šteje. Vsi iščemo pristen stik s človekom in na koncu niso pomembne materialne stvari. V tem času sem bila velikokrat lačna, zbolela sem, shujšala za 10 kilogramov. Ni bilo ves čas lepo in prijetno, ampak po drugi strani v svojem življenju še nisem bila tako srečna. Bila sem njihova.”
Preberite še:
“Živimo zelo preprosto. To je lepo. To ti daje veselje”
Še več utrinkov najdete v spodnjem videu.
Prej daleč stran od Cerkve, potem pa …
Pred odločitvijo za odhod v misijone Eva več let ni bila dejavna v Cerkvi. “Po birmi nisem šla več k maši in nisem bila več dejavna v župniji. Nikoli nisem dobila odgovora, kaj je Bog, kaj nam Cerkev nudi in nas uči. Obisk maše je bila navada – k maši moram v nedeljo, da dobim listek. Na noben drug način nisem razmišljala, kako vera vstopa v moje življenje.”
Na Madagaskarju pa je bilo popolnoma drugače. “Spoznala sem, da se pri maši počutim mirno in da sem dejansko zelo pogrešala stik z Bogom in skupnostjo. Pri njih je maša dogodek, ki traja od dve do tri ure. Ampak to tako hitro mine! Gre za povezovanje, veselje. Veliko več pojejo, se držijo za roke, pogovarjajo, poudarjajo vrednote solidarnosti in družine. Sčasoma sem spoznala, koliko stvari ti vera da in te nauči o ljubezni do sebe in do drugih.”
Po tej izkušnji Eva z veseljem hodi k maši. Predvsem so ji všeč sredine maše pri frančiškanih na Tromostovju, ki so posebej namenjene študentom. “Bolj ko je vera povezana s tvojim življenjem, lažje jo sprejmeš. Dobiš občutek, da si dejansko del te skupnosti.” Rada prisluhne tudi župniku Martinu Golobu, “ki zna vero približati vsem ljudem”.
Preberite še:
“Kar zaboli me, ko slišim kritiko čez mladino, ki se po birmi odvrne od vere”
Ponoven povratek
Madagaskar je Evo tako prevzel, da se je sklenila vrniti. Ko se je lani ponudila priložnost, je z ekipo zopet odpotovala k misijonarju Janezu Krmelju. “Vsaka izkušnja, vsak dan posebej me je peljal do tega spoznanja, kaj sploh je delo misijonarjev. Potem mi je to tako zlezlo pod kožo, da sem še vedno aktivna na tem področju. Vidim, koliko lahko naredimo za ljudi, čeprav so na drugem koncu sveta.”
Drugače je v živo
Nekega dne je neka ženska prinesla dojenčka, ki mu je umrla mama. Bil je čisto shiran. To me je tako prizadelo, da so mi tekle solze. Saj slišiš po televiziji, vidiš slike, ampak ko enkrat doživiš v živo, je grozno. Vsakodnevno soočanje s takimi stvarmi verjetno pusti posledice.
Preberite še:
Predana skavtinja in prostovoljka: “Neosrečujoče je vse gledati na ravni dobička in izgube”
Hvaležnost in pravi smisel
Pred povratkom domov je najbolj hrepenela po hrani in tušu. “Potem pa sem si prigovarjala: dobro, bom že jutri. Dejansko se tega tako navadiš, da se sploh ne sekiraš več. Navadiš se skromnosti.”
Bodimo hvaležni za vse, kar imamo. Večkrat jamramo, kako nam je težko, ampak imamo vse možnosti, da uspemo. Na drugem koncu sveta pa se morajo boriti za hrano.
Po šestih tednih življenja v popolni svobodi sta jo doma presenetila nenehno hitenje in materializem. “Čeprav se hočeš upreti, te družba prisili, da tekmuješ in kupuješ nove stvari. Preden sem šla na Madagaskar, je bila moja najljubša terapija ‘šoping’, zdaj pa grem v trgovino le po hrano, oblek nočem videti. Prej sem se zelo lepo oblačila, sledila trendom, zdaj pa sem bolj hvaležna za vse, kar imam. Denar vlagam v trenutke s prijatelji in si raje privoščim kakšen dober izlet. Ne potrebujemo toliko stvari. Včasih je težko reči stop. Ampak se vedno spomnim: Eva, na Madagaskarju nisi imela nič, a si bila najbolj srečna. Srečo je treba iskati v trenutkih in ljudeh, ne pa v materialnih stvareh.”
Preberite še:
To je najstarejša znana molitev k Devici Mariji
Preberite še:
Izsledki raziskave: ljudje med pandemijo bolj kot kdaj koli prej iščejo molitev
Preberite še:
Ste že slišali za vrlino, ki ji pravimo eutrapelija?