Zakaj se mi zdi pomembno, da se z otroki pogovarjamo tudi o spodobnem oblačenju

Besedne zveze "spodobno oblačenje" po vsej verjetnosti ne najdemo v povprečnem najstniškem slovarju. Sliši se tako starinsko in zategnjeno, da bi naši otroci verjetno prej uporabili vse kaj drugega, če bi jih vprašali, kakšno oblačenje jim je všeč.

Pa vendar sama vztrajam, da je pomembno, da se z našimi otroki pogovarjamo tudi o tem. S tem jim ostrimo presojo in če ne drugega, damo vedeti, da obstaja več vidikov in da trendom ni treba vedno slediti.

V letih odraščanja kaj hitro pride do tega, da si najnovejši trendi oblačenja mladih utrejo pot tudi do naših otrok, naj bo to prek vrstnikov v šoli, na dvorišču ali prek vsega, kar gledajo na družbenih omrežjih. In trendi oblačenja, ki jim otroci seveda želijo slediti, ker jim je pomembno, da se vklopijo v družbo, pomešajo med vrstnike in da niso neki čudaki, ki so povsem "out", niso vedno lepi, ampak so pogosto prav grdi.

Z mojimi tremi otroki se kar pogosto sporečemo glede tega. Stavki kot so: "Mami, ti sploh ne veš, kaj je zdaj moderno!" ali "Mami, to zdaj vsi nosijo!" so redno na meniju. Čeprav vem, da moje besede ne naletijo vedno na plodna tla, pa kljub temu vztrajam s svojimi argumenti in razlagami, kaj je estetsko oblačenje, kaj je lepo in primerno (in kaj ne) ter tudi, kaj je spodobno oblačenje in kaj ni.

Roko na srce – današnji trendi oblačenja najstnic (recimo, da so dekleta bolj na udaru kot fantje) so na trenutke res obupni. Prekratke majice, ki so videti, kot da bi polovico majice manjkalo, zelooo kratke hlače, prozorni vstavki, verige, mreže, čudni potiski, velike strganine na kavbojkah … Nič od tega ni ne estetsko, ne primerno, ne spodobno. Razumem, da se to morda zdaj nosi, a to še ne pomeni, da je vse to lepo ali da dela mladim dekletom kakšno uslugo.

Z grozo opažam, da se ti trendi selijo na police vedno mlajših in mlajših otrok (deklic). Štiri-, pet-, šestletnice pač še ne morejo nositi strganih kratkih kavbojk in majic z izrezanimi rameni. Zakaj? Ker gre za izpostavljanje in seksualizacijo otroškega telesa, kar je naravnost zločinsko in povsem neokusno. Če vprašate mene, so te stvari neprimerne tudi še pozneje, ko se dekleta že bližajo puberteti ali so vstopile vanjo.

Na eni strani so tako v nekako nerodnem odnosu do svojega telesa, ki se razvija in spreminja, pa tem spremembam še same težko sledijo. Po drugi strani pa jim oblačila narekujejo, naj se razgaljajo in izpostavljajo, pogosto tudi na račun spodobnosti in zdravja (majice, kjer polovica trebuha in hrbta gleda ven, pač niso za nikamor drugam kot za na plažo, pa še za tja je lepše kaj drugega).

Kaj torej storiti kot starši, ko se naš okus glede oblačenja tako močno razlikuje od okusa in želja naših otrok? Sama pri tem upoštevam nekaj lastnih pravil. Prvo pravilo se glasi: z mojim denarjem ne bom kupovala grdih cunj. Nekaterim, vsaj osnovnim merilom estetike (in kvalitete, pri čemer imam v mislih materiale), morajo oblačila, ki jih plačujem, vendarle zadostovati.

Drugo pravilo se glasi: nespodobna oblačila niso za v javnost. Tretje pravilo: za k maši in za posebne priložnosti ne odstopam od tega, da morata punci obleči nekaj dekliškega in spodobnega. Najlepše je, če je to obleka ali krilo, pozimi seveda tudi hlače. A kratke hlače in trenirke (zelo popularno trenutno, žal) pri maši nimajo kaj iskati.

Če bi bilo po moje, bi bila pravila malce bolj stroga tudi za v šolo, a tukaj me otroci že ne poslušajo več. Je pač pritisk vrstnikov prevelik, verjetno k temu nekaj doda tudi mestno okolje, kjer imajo "modne zapovedi" med mladimi kar precej veljave.

Pogovarjajmo se z našimi otroki o tem, kaj je lepo, estetsko in spodobno oblačenje. Tudi če se bo zdelo, da nas ne poslušajo ali se nam smejijo, ker smo starinski in totalno "out", sem prepričana, da bo nekaj od tega vseeno ostalo v njih in da se bodo na to spomnili, če ne prej, čez nekaj let, ko najhujši najstniški vihar mine in se bodo stvari malce unesle.