“Močno čutiva potrebo po župnijskem občestvu”

V družini Martinčič z Izlak pravijo, da so hvaležni za mnoge blagoslove v življenju. Martina in Sebastijan, ki letos praznujeta 16. obletnico poroke, se otroke Beti, Ivo, Janeza in Tomaža trudita vzgojiti v samostojnosti in odnosu z Bogom v vsakem trenutku dneva. Pogovarjali smo se o njuni zgodbi, župnijski pastorali in veri v vsakodnevni družinski dinamiki.

Kako se je začela vajina pot?
Sebastijan: Oba sva iz iste dekanije. Leta 1996, ob pripravah na prvi papežev obisk v Sloveniji, smo se začeli srečevati v okviru dekanijskih skupin in takrat so se najine oči prvič srečale. Naslednje leto sva se srečala prek gibanja Pot – stržiški dnevi duhovnosti. Začela so se pisma … Za "uradni" začetek pa štejeva novoletno srečanje na Dunaju. Leta 2006 sva se poročila.

Kako sta se odločila, da bo mama doma?
Martina: Vedno sem si želela, da bi družina imela prednost pred službo. Ko sva se poročila, še nisem doštudirala. Kmalu po poroki se je že najavila prva hči. Sprejela sva možnost, da lahko ostanem doma. Zdelo se mi je, da moram to, če se le da, narediti tako, da bom še vedno imela možnost iti v službo, če bo treba ali če bi želela. Skušam biti odprta tudi za Božja znamenja, kako naprej.

Sebastijan: Povabljena sva bila, da se v Martinini župniji naseliva v župnijski hiši, ki je bila pred časom obnovljena, ostala pa je brez stanovalca. Tako smo takrat že kot družina zaživeli v tej odločitvi in se dejavno vključili tudi v župnijsko občestvo.

Oba sta zelo aktivna v župniji. Kako se ob tem počutita, na katerih področjih največ delujeta?
Martina: Dejavna sva v veroučni šoli. Srečujem se s prvo- in drugošolci, Sebastijan pa z veroučenci in birmanci v zadnji triadi. Obenem mož vodi župnijski mladinski zbor, katerega del smo tako rekoč vsi. Tako za pevce kot za birmance pripravi tudi duhovne in intenzivne pevske vaje, na katere se potem kot družina tudi skupaj odpravimo. Jaz sem tudi del župnijskega pastoralnega sveta, skupaj pa tudi kaj postoriva v župnijskem domu.

Močno čutiva potrebo po pristnem življenju v župnijskem občestvu, da bi se bolj povezali z zakonci in družinami ter prijatelji najine generacije. Običajno odpirava hišo za srečanja, še posebej ob nedeljah, da bi povezala evharistično izkušnjo z življenjem in obrnjeno. Da bi se zbirali kot skupnost, si kaj podelili in preprosto vedeli drug za drugega.

Sebastijan: Izkušnja je, da z veseljem pričakujemo nedeljsko druženje, v katerem se odpre odnos, po katerem vsi hrepenimo. Mislim, da je moment evharističnega praznovanja treba vzbuditi in negovati; ne, da ga čutimo kot obvezo, ampak kot vrhunec tedna. V to se trudiva biti usmerjena tudi pri delovanju v župniji, temu dajati prednost.

Na splošno poskušava krepiti zavest in izkušnjo Boga, ki nas ima rad take, kot smo, in ne da od nas nekaj pričakuje in nas bo imel rad šele, ko bomo nekaj storili prav.

Martina: Trudiva se za domačnost, katere del in del vseh nas je tudi župnik. Tako se dobivamo v okolju, ki nam je poznano, in se pogovarjamo v jeziku, ki nam je razumljiv. Mislim, da je tudi prihodnost župnije v tej smeri.

Sebastijan: V pastorali je bistveno približati se drug drugemu, s tem pa ustvarjati pogoje za srečanje. In kaj je pogosto najbolj domače? Gotovo miza, morda celo pult, zagotovo okolje, ki nam je v vsakdanjem življenju blizu in ga začutimo kot svojega. Gre za proces, v katerem je treba vztrajati in se spodbujati. Vedno bolj spremljava, kako se tudi v drugih župnijah ljudje povezujejo, in iščeva možnosti, gledava, kako dobre prakse in izkušnje pripeljati v lastno župnijo.

Kako vključujeta Boga v vsakdanje družinsko življenje?
Sebastijan: Molitev je del dneva. Za mizo, seveda, in zvečer. Tudi če je samo sveti angel, ga zmolimo v vzdušju, da ima vsebino, da se prime – da ni samo nekaj odžebrano, ker je pač večer in moramo iti spat. Pomembno je, da v molitvi vztrajamo, jo vzdržujemo in se v njej krepimo, da bi ta vedno bolj postajala osebna in resnični odnos z Bogom.

Tudi večernice molimo in ko smo začeli, me je presenetilo, kako hitro so se pri otrocih prijele. Ne le, da so zraven, tudi glasno molijo in vodijo. Ob nedeljah povabimo še prijatelje in se oblikuje večerniška skupina. Pri vsaki stvari je vztrajanje, da ne damo na stran v stilu: "Danes pa ne bomo, ker je že pozno, ker smo malo slabe volje." To je zelo pomembno, oblikuje in ustvarja drugačno notranje vzdušje.

Ne le pri nama, ampak tudi pri otrocih, brez obveznosti se zgodi in notranje nagovori in mislim, da je to tudi smisel Božje besede – ne da se jaz trudim razbrati pomen, ampak da prisluhnem, naj Bog pove, kar ima povedati. Potrudiva se, da tudi otroci vidijo, da s tem živiva – ne le posredujeva, ampak to živiva. Da smo hvaležni za stvari okoli nas, zanje skrbimo in se zavedamo, kako smo obdarovani.

Martina: Kakorkoli je dan raztreščen, otroci čutijo, da je molitev del, ki sodi zraven, kakor oblačenje in umivanje zob. Praksa včasih odstopa od teorije, včasih si jezen, razrvan od vsega, ampak takrat še bolj potrebuješ pomiritev, ki jo prinese molitev – da lahko drugače pogledaš na stvari. Večkrat se ujamem v mislih, kaj vse bi lahko storila drugače, če bi več molila.

Enkrat mi je duhovnik rekel: čakaj, razumem, da imaš pričakovanja, ampak nisi v "kloštru" doma. Če pomislim, kaj vse moraš narediti – reci zjutraj dobro jutro, Bog, in zvečer lahko noč, Bog, in ne nosi te teže s sabo. Skozi delo in odnos je tudi Bog zraven, tudi to je molitev. Gre samo za to, da svoje delo pripnem na Boga, ne na lastne mišice.

Sebastijan: Razmišljanje "zdaj moramo moliti", takoj obrne logiko odnosa do Boga: pomisliš, da si Bogu nekaj dolžan. Molitev poskušamo v resnici povezati s tistim, kar se nam je zgodilo, in tako se rodijo tako prošnje kot zahvale.

Pomembne so vama tudi duhovne vaje.
Sebastijan: Otroci vedo, da gremo enkrat letno skupaj z zakonsko skupino na duhovne vaje. Tudi otroci gredo že sami na duhovne vaje; to ni obvezno, ampak nekaj, kar se preprosto zgodi. Iz te izkušnje potem tudi živijo.

Oditi nekam na samo, spremeniti okolje, skrb oziroma odločitev za duhovno življenje pomeni lahko nekaj bistveno novega in notranje spreminja. Večkrat opažava stisko pri sogovornikih, ko omeniva duhovne vaje. Zaznavava ta strah pri njih, da so duhovne vaje razgaljanje sebe in pribijanje na križ. Izkušnja pa je prav nasprotna.

Midva se odpirava drug drugemu in Bogu, ki naju je vesel. Tu se gre na globoko, to gradi in osrečuje. Drugim poveš tisto, kar lahko v danem trenutku. Želiva podeliti to dragocenost in spodbuditi tudi druge, da odrinejo na globoko. To je počasen proces, rast. Učenci so bili tudi tri leta z Jezusom in so počasi to vsrkavali vase.

Martina: Sva v dveh zakonskih skupinah in greva na duhovne vaje enkrat ali dvakrat letno; tako skrbiva za svoj odnos. Če je najin odnos urejen, funkcionira tudi drugo. Pride siten dan, ko mi gre nekaj na živce, in če ostane samo pri tem, kaj je bilo slabega, kaj me je motilo, je tako, kot bi spustil dol voz brez zavor, samo stvari se kopičijo.

Zato si vzameva ta čas za naju, da stvari odpreva, osvetliva, si poveva, kje so težave, in iz tega živiva. Vzdušja, notranjega miru z duhovnih vaj ne moreš prenesti čisto v vsak dan, ker je toliko vsega. Temelj pa ostane: da se imava midva rada, da sva midva povezana, da sva z Bogom – to se ne premakne. Otroci so bili s tem vedno seznanjeni.

Ne strinjam se z razmišljanjem "vse za otroke, dokler ne odidejo, najin odnos lahko počaka in pride pozneje na vrsto." Tega si ne predstavljam, mislim, da bi že vse razpadlo. Če pa midva poskrbiva zase, funkcionirajo tudi otroci. Ko so bili mlajši, so bili v varstvu pri starih starših, zdaj pa jih lahko že same pustiva doma.

Se vama zdi, da so otroci zato bolj samostojni?
Martina: Včasih me je zaskrbelo, vendar vidim, da znajo poskrbeti zase, ko gre zares in ko vidijo, da najin odnos prav toliko šteje kot skrb za njih, da tudi midva potrebujeva svoj čas.

Sebastijan: Mirno odideva. Če so brez naju, vključijo odgovornost. Opazil sem, kako pogledajo drug na drugega, znajo se organizirati, čeprav so si različni.

Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.