Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Družina Marije in Simona Atelška živi za Bežigradom v Ljubljani. Marija, ki je pred 26 leti od papeža Janeza Pavla II. prejela baklo vere, je pravnica, Simon pa slovenist, raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in čebelar. Imata dva otroka, Jana (7) in Milo (4).
Marija, vi ste bili kot skavtinja izžrebani, da ste pred 26 leti pristopili k papežu Janezu Pavlu II. in vam je predal baklo vere. Kako se spominjate tega dogodka?
Marija: Takrat sem bila stara 15 let in v prvem letniku gimnazije. Bila sem zelo dejavna skavtinja. Ko je bilo že znano, da prihaja papež, je vsaka četa predlagala enega skavta, ki bo sodeloval pri papeževem obisku, in bila sem izžrebana, da bom skupaj z dvema fantoma prejela baklo vere od papeža Janeza Pavla II.
Tistega dne smo se že zgodaj zjutraj odpravili na prizorišče v Postojni. Vladalo je radostno vzdušje, vsi smo bili navdušeni. Trenutek, ko smo bili pred papežem, pa je zelo hitro minil. Spomnim se, da smo prišli na oder, kjer sem pokleknila, papež mi je predal baklo, potem pa smo jo odnesli med množico. Tam so ostali predstavniki čet stali v sprevodu in pomagali, da se je plamen širil naprej. Ta dogodek je bil res posebna milost in mi je ostal v zelo lepem spominu.
Kaj vam je bakla vere simbolično pomenila v življenju?
Marija: Mislim, da je bil to pomemben drobec v mozaiku mojega gojenja in ohranjanja vere. Tudi pozneje sem se v molitvi velikokrat priporočala Janezu Pavlu II. Zanimivo je bilo, ko sem prišla v porodnišnico pri prvem otroku.
Sprejela me je babica iz naše župnije in me vprašala, če kaj molim k njemu. To je bilo tri tedne pred načrtovanim datumom poroda, zato še nisva imela izbranega imena, v ožjem izboru pa je bilo tudi ime Jan. Takrat sva se odločila, da bo sinov zavetnik Janez Pavel II. in da mu bo ime Jan.
Sta bila v mladosti oba dejavno vključena v mladinske skupine, skavte ...? Sta se na kakšnem takšnem dogodku tudi srečala?
Marija: Bila sem animatorka birmanskih skupin, še vedno pojem tudi v pevskem zboru. Pri skavtih sem bila pa zelo aktivna, tako na ravni stega kot pozneje združenja. Skavtstvo je bilo pri nas v družini zelo prisotno. Brat Peter je namreč pripeljal skavte v Slovenijo in potem smo bili kot družina zelo vpeti v skavtsko gibanje.
Simon: Jaz pa sem bil v domači župniji predvsem bralec beril, še prej ministrant. Skavt nisem bil nikoli, sem se pa vsaj poročil v skavtsko družino. (smeh) Hodila sva sicer na isto gimnazijo, a se nisva poznala. Spoznala sva se več kot deset let pozneje.
Kako sta se spoznala in kako sta vedela, da sta za skupaj?
Marija: Spoznala sva se prek moje prijateljice iz skavtskega življenja, ki je bila Simonova sošolka na faksu. V nekem obdobju sva se več družili in se dogovorili za skupno smučanje, ona pa je s sabo pripeljala še Simona.
Simon: In tako se je začelo. (smeh) Najprej sva bila nekaj časa samo prijatelja.
Kako se je zgodba nadaljevala in sta se odločila za skupno življenje?
Marija: Ko sva ugotovila, da sva za skupaj, sva kar hitro začela obiskovati šolo za zakon. Zame je bila to odlična priložnost, da sva se lahko pogovorila tudi o temah, do katerih sicer mogoče ne bi prišla. S pogovori o temeljnih stvareh, o poroki, otrocih, pomembnih vrednotah sva že sama ugotavljala, ali sva res za skupaj. Šola za zakon pa je odprla teme, ki so naju spodbudile h globljemu razmišljanju.
Simon: Hodila sva k p. Vitalu Vidru na pripravo za zakon v okviru Najine poti. Obiskovala sva jo skoraj dve leti. To je bila za naju dragocena popotnica in res dobra priprava na skupno življenje. Tudi zdaj, po poroki, sva člana zakonske skupine v Najini poti. Všeč nama je, saj se zaradi zakonske skupine več pogovarjava.
Kdaj se vama je rodil prvi otrok – kmalu po poroki?
Marija: Jan se je rodil leto in pol po poroki. Poročila sva se spomladi leta 2013. Na začetku sva si pustila nekaj časa, da sva zadihala sama skupaj in se malo bolj ujela, saj pred tem nisva živela skupaj.
Kako sta si predstavljala družinsko življenje? Je danes takšno tudi v resnici?
Marija: Nisva veliko načrtovala, stvari sva sproti sprejela takšne, kot so bile. Jaz sem sicer še iz svojih skavtskih časov malo bolj načrtovalski tip človeka, Simon pa je bolj spontan, tako da vedno iščeva srednjo pot. Trudiva se za spontano načrtovanost. Sproti se usklajujeva, prilagajava, učiva.
Simon: Včasih je še bolje, če določenih stvari ne veš vnaprej, da se ne obremenjuješ toliko. Naučila sva se, da težave sproti rešujeva. Izzivi pa so vsak dan novi.
Simon, vi ste doma iz okolice Mozirja. Greste pogosto tja?
Simon: Doma sem iz Šmihela nad Mozirjem. Sem iz kmečke družine, doma na kmetiji zdaj gospodari starejši brat z družino. Vračamo se pa radi, jaz čedalje raje. Tako, kot ima drevo korenine, se mora tudi človek zavedati svojih korenin in biti ponosen nanje. Želim si, da bi tudi otroka vedela, od kod smo, in imela stike s širšo družino.
Čebelarstvo je zelo zanimiv hobi. Kaj vam pomeni?
Simon: Čebele so bile pri nas že od nekdaj. Mene so zanimale že v otroštvu, v osnovni šoli sem hodil tudi k čebelarskemu krožku. V srednješolskih in študentskih letih sem pri čebelah le pomagal očetu, zdaj pa se z njimi sam ukvarjam. Zame je to odličen hobi, hkrati pa mi pomenijo tudi stik s kmečkim življenjem in naravo.
Kako to usklajujete s svojim intelektualnim poklicem kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša?
Simon: Obe področji, torej jezikoslovje in čebelarstvo, sta se povezali, ko sem kot soavtor sodeloval pri nastajanju Čebelarskega terminološkega slovarja. Ker me je področje pritegnilo, sem pozneje v okviru podiplomskega študija delal še doktorat iz razvoja čebelarske terminologije. To je bila posrečena kombinacija, bilo mi je mogoče malo lažje, ker je bil predmet raziskovanja tudi moj konjiček.
Ali imate kakšno besedo ali besedno zvezo v zvezi s čebelarstvom, ki vam je najbolj pri srcu?
Simon: Zanimivo se mi zdi, kako smo čebele počlovečili. To, da čebela umre in vse ostale živali poginejo, je že pregovorno jasno. Poleg tega pa smo na čebele prenesli več poimenovanj s polja družine. Tako na primer v slovenščini besedo matica izpeljemo iz besede mati, medtem ko ima več drugih narodov kraljico (v angleščini queen bee). Podobno velja tudi za čebeljo družino, ki jo na primer v angleščini imenujejo kolonija.
Marija, vi ste pravnica. Kako vama uspe usklajevati družino in službo?
Marija: Delam v državni upravi, kolektiv je predvsem ženski in tudi sodelavke imajo mlade družine, zato ni večjih težav pri razumevanju, kadar so otroci bolni, glede bolniške in dopustov. Se pa dobro usklajujeva tudi s Simonom. Ni mu težko vzeti bolniškega dopusta, če imam preveč dela v službi.
Kaj želite privzgojiti svojim otrokom?
Marija: Predvsem to, da bi našla svojo pot v veri, da bi bila spoštljiva do drugih in odgovorna do sebe in svojega življenja ter odgovorna državljana. Želim si, da bi jima dala dobre temelje za vrednostni sistem, na katerega se bosta lahko oprla. Pa tudi to, da bi vedela, da se vedno lahko vrneta domov, kjer bosta sprejeta ne glede na vse.
Kako ste vključeni v župnijo?
Marija: Zdaj, ko sta otroka majhna, v resnici bolj slabo. Moja družina je bila vedno zelo dejavna v župniji, vedno sem bila pripravljena priskočiti na pomoč. Zdaj pa smo v tistem obdobju, ko iz župnije bolj prejemamo. Mislim, da bomo čez nekaj let tudi mi lahko kaj dali nazaj.
Simon: Po poroki sva imela kar tri župnije, vsak svojo domačo in Šempeter v Ljubljani, kamor sva takrat hodila. Vse tri so se nama zdele enakovredne, vsako nedeljo sva bila drugje. Se pa čedalje bolj vklapljamo v župnijo Ljubljana Bežigrad, kjer smo zdaj doma.
Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
