Teh 5 znamenj kaže, ali je vaša župnija res živa

Uspešna župnija je pravi izvir milosti, kraj sprejemanja, miru in misijonarskega apostolata. Če ste del takšne župnije, se Bogu zahvaljujte za prejeti blagoslov! Žal je več možnosti, da ni tako. Mnogi mladi katoličani dandanes doslej še niso izkusili, kaj pomeni biti del cvetoče župnije, kar je dejstvo, ki je tako znamenje kot tudi vzrok trenutne krize, v kateri katoličani množično zapuščajo Cerkev.

Za boljše razumevanje zgodovine te krize sem v roke vzela nedavno objavljeno knjigo z naslovom The Prodigal Church (Izgubljena Cerkev, op. prev.) avtorja Brandona McGinleyja, ki ponuja pregledno in priročno "karto za prenovo" današnje Cerkve. Ne preseneča, da se avtor v velikem delu knjige osredinja na življenje župnije.

Eno najbolj nepozabnih poglavij govori o tem, kaj lahko vernik pričakuje od resnično uspešne, živahne župnije. Knjiga ponuja resnično veliko idej in podatkov! Če vas zanima: Takšno je župnijsko občestvo, ki je združeno v poslanstvu služenja Kristusu.

Evharistija je "izvir in višek" krščanskega življenja in posledično vsake katoliške župnije. Župnija torej lahko najbolje izpolnjuje svoje nadnaravno poslanstvo, če vernikom ponuja čim več priložnosti, da se združijo z Gospodom.

Pogost in preprost dostop do zakramentov je temeljnega pomena, pa ne le do svete maše, temveč tudi do krsta, spovedi in celo bolniškega maziljenja. Župnija je izvir zakramentalne milosti: velikodušno podeljevanje zakramentov je vsekakor prva in najpomembnejša naloga njenega poslanstva. Nič ne bi smelo biti pomembneje. McGinley takole piše:

Druga pot do srečevanja z Jezusom je, da ritem župnijskih dogodkov uskladimo z bogoslužnim letom Cerkve. Če bogoslužni koledar vključimo v življenje župnije, recimo z načrtovanjem posebnih dogodkov, kot so skupne molitve, ali izpostavitev Najsvetejšega ob cerkvenih praznikih, ali pa zbiranje sredstev za skupno obhajanje pomembnejših dogodkov, to celotnemu župnijskemu občestvu pomaga, da skupaj živi bogoslužno leto.

Župnija, ki gori za Kristusa, je resnično svetišče: kraj, kjer se vsakdo čuti zares sprejetega, in ki v svet izžareva Kristusovo ljubezen. "Vsaka župnija je lahko ne le dom za Jezusa, temveč žarek njegove luči, ljubezni in miru."

Povezovanje ljudi v Kristusu je del nadnaravnega poslanstva župnije. McGinley piše:

"Ne glede na velikost ali pričakovan upad (ali porast) vernikov je [župnija] lahko kraj družbene in duhovne varnosti, kjer si lahko odpočijemo," piše McGinley. "Ta počitek pa se začne z Jezusom."

Spet se vse začne v trdni in popolni ukoreninjenosti v Kristusu. Kristusova mir in ljubezen žal nista vedno v ospredju vsake župnije. McGinley: "Podobno kot svet akademikov in občinske politike tudi katoliške župnije slovijo po tem, da se za zaprtimi vrati dogajajo najrazličnejše drame."

Toda sleherni tovrstni notranji spopadi, zahrbtno ravnanje ali neusmiljeno povzpenjanje po družbeni lestvici oznanja "duha propada in ne duha prenove". "Župnija trdi, da je dom Jezusa Kristusa, zato naj ravna temu primerno."

Kako se izogniti tem vse prepogostim napakam? Še enkrat: le s prizadevanji po čim tesnejšem združevanju z Bogom. "Župnija ne bo kraj miru, dokler ne bo kraj milosti. Brez milosti ni trajnega načela edinosti, ki bi lahko preseglo naše razprtije," piše McGinley. "Brez milosti ne more biti sprave s sočlovekom, ker ne more biti sprave s Kristusom."

Odločilno vlogo pri tem igra župnik. Njegov življenjski zgled, spraven in očetovski lik, vpliva na odnose v vsej župniji. Župnik je tisti, ki "svojo čredo usmerja proti končnemu cilju".

Najlepše je, če je župnija osrednji prostor dogajanja v življenju vseh domačih vernikov in se ljudje želijo družiti med seboj tudi zunaj tedenskih bogoslužnih obveznosti. Župljani dejavno sodelujejo pri različnih dogodkih in v različnih organizacijah. V župniji bi se morali počutiti kot doma:

"Župnija bi morala biti drugi dom, pa ne le v smislu svetišča, prostora molitve, temveč kraj, kjer človek preživlja čas, kjer preprosto je, brez kakršnihkoli pričakovanj ali občutkov tesnobe."

To občutenje seveda izhaja iz krščanske dobrodošlice in miru, ki bi morala biti na prvem mestu. Na ta način je župnija lahko "kraj, kjer se izkazuje preobrazbena moč milosti, kjer se skrajnost krščanskega sporočila in krščanskega življenja zdita verjetna in čudovita."

Ko dušo preoblikuje Kristus, si ta želi njegovo ljubezen deliti z zunanjim svetom. Na enak način župnijsko občestvo, ki je živo v Kristusu, samo po sebi ponuja svojo ljubezen in usmiljenje tudi zunanjemu svetu.

"Ena izmed dolžnosti župnije je, da svojo zakramentalno milost razliva na okoliško skupnost," piše McGinley, kar z drugimi besedami pomeni: "Z dušo in telesom moramo kakor sol zemlje in luč sveta služiti svetu, kot mu je služil Kristus." To služenje se lahko udejanja prek različnih del usmiljenja, ljubezni in pravičnosti.

"Župnija je navsezadnje naravni prostor, kjer udejanjamo telesna dela usmiljenja. Župnija ima polnejše razumevanje občestvenih potreb in večje zmožnosti, da usklajuje odzive nanje, bolje kot to lahko stori posameznik ali družina … Župnija bi morala biti kraj, kamor se lahko potisnjeni na rob – ubogi, migranti, duševno bolni – vedno zatečejo, z zagotovilom, da bodo tam sprejeti spoštljivo in z dostojanstvom."

Najlepše je, če "ljudje vedo, da je katoliška župnija njihovo zatočišče, pa naj gre za rastoče predmestje ali malce zakrnelo mestno sosesko, kraj, kjer običajna pravila strahu in negotovosti ne veljajo, kraj, kjer se stvarnost Kristusove navzočnosti v evharistiji udejanja v drznem služenju in nesebični ljubezni."

Na koncu se znova vrnemo k izhodišču: uspešna župnija je kraj, kjer so njeni župljani neomajno usmerjeni proti Kristusu. "Vse dokler življenje v župniji ljudi nenehno usmerja h Kristusu, župnija ne more propasti."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.