Pot iz brezna alkohola: “Nisem si še oprostila za to, kar sem storila hčerki”

Anitino otroštvo (ime je spremenjeno) je bilo vse prej kot lahko. Pravi, da se ji travme iz otroštva poznajo še danes. Ker jo je mama ob rojstvu zapustila, je živela pri starih starših po očetovi strani. Že v mladosti se je danes 47-letna sogovornica srečala z alkoholom, saj je bil njen oče alkoholik. Poleg tega je bil večkrat nasilen do svojega očeta, Anitinega dedka. Kljub situaciji so ji stari starši nudili vse in še več, v dobri veri, da delajo prav.

Svojega odraščanja se spominja kot "norega obdobja". Zaključila je osnovno šolo in šolanje nadaljevala na srednji zdravstveni šoli, ki pa je ni dokončala. Izučila se je za poklic bolničarja – negovalca in se zaposlila na onkološkem inštitutu. Tam je delala 24 let.

Že v rani mladosti, ko je bila v prvem letniku srednje šole, je tudi sama začela prekomerno popivati. "Od zmernega pivca do kroničnega alkoholizma je pri meni preteklo zelo malo časa, v bistvu le nekaj let." Pri pitju je ni ustavila niti misel na sankcije, ki jo lahko doletijo na delovnem mestu.

Nekoč je bila na delovnem mestu naključno izbrana za pihanje. Ob pol desetih dopoldne je napihala 3,2 promila alkohola. V službi so jo poslali na njeno prvo zdravljenje, imela je 28 let.

Zdravljenje je uspešno zaključila in se osem let držala abstinence. V tem času je spoznala partnerja, rodila se jima je hčerka in pri njegovih starših so nekaj časa živeli dokaj lepo in umirjeno življenje.

Partner je bil zaradi dela vodovodnega inštalaterja cele dneve zdoma, Anita pa je bila v tem času sama z otrokom. Pravi, da se je tega življenja naveličala, pustila je partnerja in se odselila nazaj domov, kjer je babica namesto nje opravljala vsa gospodinjska opravila in skrbela za hčerko, nad čemer se ni pritoževala.

Spet se je zatekla k alkoholu, posledično je izgubila službo in skrbništvo nad hčerjo, poleg tega pa še sodno prepoved do stikov z njo. Zaradi hipoteke je izgubila lastniško hišo, ki jo je podedovala po starih starših.

V svoj dom jo je sprejela znanka, ki je prav tako alkoholičarka. Spoznala je njenega sina in si z njim ustvarila kratkotrajno partnersko zvezo. Trojica je bila vsak dan opita, "prijateljica" in sin pa sta kmalu postala nasilna do nje. Zaradi posledic udarcev je bila tudi hospitalizirana. 

Septembra lani se je Anita odločila za ponovno zdravljenje. Priznava, da jih je vmes prestala že nekaj, to je njeno peto zdravljenje. Večletno prekomerno pitje je pustilo posledice tudi na njenem zdravju.

Zavestno se je odločila, da se nikoli več ne vrne v družino, kjer je živela prej. Socialna delavka, s katero je bila v stikih, se je zelo zavzela zanjo in ji poiskala namestitev v materinskem domu, kjer je spet srečna. Odleglo ji je, da se ji ni treba vrniti v zanjo zelo nezdravo okolje, s tem pa bi bila izpostavljena velikemu tveganju za ponovno pitje. Pravi, da so jo vsi zelo lepo sprejeli. Priznava tudi, da se je na začetku bala, saj nikoli prej ni živela samostojno. Tega se sedaj uči korak za korakom.

Med bivanjem v materinskem domu je Anita spet začela počasi navezovati stik s 13-letno hčerjo. Pišeta si SMS-e, hči ji je za praznike poslala voščilnico, Anita pa njej občasno pošlje nekaj denarja. Odločena je, da spremeni svoje dotedanje življenje, da se postavi na svoje noge in trezna nadaljuje svojo pot. Obiskuje Klub zdravljenih alkoholikov in ima svojo terapevtko.

"Zdaj, ko sem trezna, razmišljam drugače. Na dan pridejo vsa čustva, ki so bila prej zatrta v meni zaradi alkohola. Ob večerih se večkrat zjočem. Še vedno se obsojam in si še nisem oprostila za to, kar sem storila hčerki. Toda za nazaj ne morem nič popraviti. Z dvignjeno glavo grem naprej, korak za korakom."

Anita je svojo zgodbo povedala v sklopu pogovora o poslanstvu materinskih domov pod okriljem Zavoda Pelikan – Karitas. Če ste božični intervju spregledali, ga lahko preberete na tej povezavi.