Kje sta in kaj počneta dvojčka, ki sta navduševala na TV-zaslonih?

Pozabite, da bo tole običajna epizoda Moških skrivnosti. Posebna je že zato, ker smo v njej prvič gostili dva gospoda. Za nameček pa sta bila to še dvojčka. Kramljali smo z Danijelom (Danijem) in Dušanom Poslekom. Eden je devet minut starejši od drugega. Eden je urednik Prvega programa Radia Slovenija, drugi je zasebni detektiv. Oba imata po tri otroke in oba sta pred več kot dvema desetletjema nastopila v filmu Dvojne počitnice kot dvojčka Božo in Braco. Debata je bila tako hudomušna kot globoka, tako izpovedna kot šaljiva. Ta članek pa prinaša njene glavne poudarke. Ter tudi odgovor, kdo je pametnejši, kdo pa lepši. ;)

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarita med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Dani: Krmarjenje je ob vseh obveznostih zelo dober izraz. Dela v službi ni malo, družina potrebuje moža in očeta. Kar veliko usklajevanja in odrekanja je. Nisem doma toliko, kot bi si želel. Ko smo skupaj, karseda dobro izkoristimo čas. Konec tedna se na primer kam odpravimo.

Pri nas se uveljavlja stereotip, da žena podpira tri vogale hiše, ko je mož doma in tudi ko ga ni. Brez žene si takšne službe vsekakor ne bi mogel privoščiti. Poskušamo delovati tako, da smo vsi vsaj približno zadovoljni. Ne gre za idilo, ampak se trudimo. Hvala gospe Poslek.

Dušan: Tudi jaz sem hvaležen svoji gospe Poslek. Tudi detektivskega dela si ne predstavljam brez razumevajoče podpore doma. Težko bi šlo, če bi se moral vedno opravičevati, zakaj sem podaljšal delovnik in zakaj sem odšel sredi noči, zakaj na kako zadevo otrok v šoli nisem šel.

Pri nas marsikaj prevzame žena, tudi dedek in babica ter pradedek in prababica. Krmarimo tudi z njihovo pomočjo. Njihovo vlogo družba pogosto podcenjuje. Zelo pomemben je iskren odnos med mano in ženo. Vem, da bo v celoti poskrbela za gospodinjstvo in hišo, ko me ni. Z določenimi stvarmi se mi zato ni treba obremenjevati.

Kako razvajata svoji ženi?
Dušan: Nisem najboljši primer tega. Pri dveh nadobudnih otrocih in sinu Klemnu, ki ima posebno zgodbo, na razvajanje z ženo včasih malo pozabiva. A vedno se poskušam zavedati: žene navsezadnje ne potrebujejo veliko, da se počutijo "razvajene". Ne v slabšalnem smislu, v mislih imam to, da ji dam občutek, da jo spoštujem, cenim in sem ji hvaležen.

To je zame razvajanje in tu me občasno "zmanjka". Ta občutek si zasluži, ga potrebuje. Največ mi pomenijo trenutki, ko si vzameva čas drug za drugega: večerni sprehod, noč, ko nekje prespiva in sva sama vsaj dopoldne in zvečer. Tudi med dolgimi vožnjami imava čas zase in poglobljeno debato. Včasih pa jo poskušam razvajati s kako zadevo, ki naj ostane znotraj zakonskih zidov. ;)

Dani: To je bil tako dolg odgovor, da je porabil ves programski čas! :) Da, ženo razvajam premalo. Ko je pa le mogoče, mi je pomemben posvečen čas, na primer sprehod ali klepet. Seveda je za pomanjkanje časa kriv hud življenjski tempo. Krivi pa smo tudi sami. Prenosni telefoni nam jemljejo čas, ki bi ga lahko namenili najbližjim. Nenehno preverjamo, ali smo z vsem na tekočem.

To je nevarnost za odnos. Zavedam se te težave. V službi imam dobro ekipo, ki mi omogoča, da se s spleta včasih lahko odklopim za kako uro ali dve. Ko imaš toliko informativnih oddaj, se ti ves čas zdi, da boš nekaj zamudil, če ne boš ves čas na tekočem, in da se bo zgodila neka fantomska škoda. To se seveda lahko pripeti, ampak včasih si nalagamo celo prevelika pričakovanja. Potegniti mejo je težak, a najpomembnejši korak.

Kakšen je pristen in topel božič v vajinih družinah? Dušan, pri tebi seveda tudi z ozirom na Klemena, sina, ki ima hudo možgansko napako, in za katerega praviš, da je velik bojevnik.
Dušan: Pri vseh praznikih, namenjenih družini, čutim veliko hvaležnost. Predvsem za čudovito ženo. Napol v šali ji včasih rečem, da je zame svetnica, glede na to, kaj je dala v življenju skozi in kaj prenaša, vključno z mano. Obenem sem hvaležen za otroke in Klemenovo zgodbo.

On nas že dobri dve leti uči ponižnosti, tega, da so življenjske poti nepredvidljive in da je treba zgrabiti to, kar ti je podarjeno. Ob njem se z ženo učiva tudi tega, da ne gre vedno vse po načrtih. Kot zakonca imava dve možnosti. Lahko objokujeva to, česar nimava. Ali pa sprejmeva to, kar imava. V tem duhu se poskušamo kot družina čim bolj povezati in tako smo tudi doživljali advent. Bistvo je povezanost. Lučke so lepe, a Jezus se rodi v družini.

Dani: Mene najbolj nagovarja sporočilo upanja, ki ga božič prinese tako ali drugače. Ne glede na to, ali je veren ali ne, božič lahko vsakemu prinese upanje na boljši jutri. Jezus se je rodil za vse. Želim si, da nikdar ne bi obupali – ne nad sabo ne nad svetom, v katerem živimo. Novo upanje, novo življenje – simbolično ali dejansko – v tem lahko vsak najde motivacijo zase. Absolutno ne delim ljudi na verne in neverne, na tiste, ki hodijo k polnočnici, in druge, ki ne. Vsak lahko najde svetlobo in luč.

Kaj božič v koronačasu prinaša razklani slovenski družbi?
Dušan: Težko odgovorim. Želim pa si predvsem, da bi se ljudje znali poslušati. Morda se sliši obrabljeno, a to se mi zdi bistvo problema, ko govorimo o zapisih na spletu. Ne znamo prisluhniti nekomu, ki misli drugače od nas.

Imamo številne delitve. A vsaka delitev je tudi priložnost, da prisluhnem drugače mislečemu. Delamo se, da poslušamo, ampak dejansko ne slišimo. Poslušanja se najprej učimo v družini skozi spoštovanje, odnos. Če jim znamo prisluhniti, otroci to začutijo. Tu se rojeva sposobnost poslušanja drugačnega. Iz tega se bo, upam, rodilo tudi spoštovanje.

Veliko sta se že pojavljala v medijih, skupaj in vsak posebej. Katero vprašanje vama gre najbolj na živce?
Danijel: Travma iz mladosti je vprašanje: "Dani, če se Dušan udari, tebe kaj boli?" Tega, prosim, ne vprašaj, velja? :)

Dušan: V tem trenutku bova protestno vstala in odšla, kot smo se dogovorili, če boš to vprašal. ;) Eno od takšnih bizarnih vprašanj je bilo tudi, ali se vedno enako oblačiva, in koliko ocen sva prigoljufala. Z odraščanjem so se vprašanja stopnjevala, na primer v slogu, ali imava isto dekle. Ampak hitro sva pokazala, da si znava najti vsak svoje.

Kaj sta v mladosti ušpičila zaradi fizične podobnosti?
Dani: Mimo filma Dvojne počitnice ne moreva. Kakorkoli obrneva, zaznamoval je najino otroštvo.  Ušpičila pa nisva kaj veliko. Podobnosti nisva izkoriščala. Razlog pa je tudi to, da so naju profesorji, predvsem v gimnaziji, spraševali skupaj. "Ti si Dani, ti si Dušan, ne premikajta se." Tako so se izogibali zamenjavam.

Dušan: Nekoč pa sva se pošalila pri nadomestnem učitelju. Zamenjala sva se pri matematiki. Štos je uspel. Preverjanje pa ni bilo za oceno. Matura nama kljub temu velja. Upam. :) Tako v osnovni kot srednji šoli sva bila tudi približno enaka, kar zadeva znanje.

Večina ljudi vaju gotovo pozna po omenjenem filmu, kjer sta igrala skupaj z Romanom Končarjem, Jernejem Kuntnerjem, Radkom Poličem, Katjo Šivec … Vama še kdo zapoje naslovno pesem?
Dušan: Snemali smo, ko sva končala sedmi razred, leta 1999. Film nosi letnico 2001, ko sva bila v prvem letniku srednje šole. V prvem obdobju je bilo nekaj odzivov, ki so mejili na norčevanje. Z odraščanjem, s koncem srednje šole in še posebej zdaj pa na projekt gledam s ponosom. Tugo Štiglic je bil gospod režiser, ki nas je usmerjal z izjemnim občutkom. Hvaležen sem za to, kar smo ustvarili, in za to, da si mlajši in starejši otroci še vedno pogledajo film.

Takšno izkušnjo ima v Sloveniji redkokdo. To je bila smetana filmskih in gledaliških igralcev. Poleg omenjenih še Štefka Drolc, Janez Škof starejši in drugi. Privilegij je, da sva bila v tej zgodbi z njimi. Ne pozabimo Čukov, ki so glavni ambasadorji spevne pesmi in filma. Kako sem bil ponosen, ko je nekoč sin prišel iz šole in povedal, da so gledali film Dvojne počitnice.

Dani: Vrhunska izkušnja, kaj pomeni red, točnost, kaj pomeni biti del ustvarjalne ekipe. Pri 12 letih snemanja ne dojemaš kot delo, ampak kot počitnice. Film je preprost, za vse generacije.

Razganja me od radovednosti, da mi razkrijeta vse zakulisne podrobnosti s snemanja.
Dani: Vse snemanje je bila ena sama anekdota. V Ljubljani smo snemali uvodni prizor, ko odhajava z vlakom. Najet smo imeli prvi tir. Ko smo posneli, se je za potrebe filma vlak odpeljal. Zadnji snemalni dan na vlaku se je zgodilo, da smo snemali tam kot vedno.

Nekaj peronov stran pa nas je čakal dejanski vlak, redni, ki nas je odpeljal na Primorsko. Jaz sem ostal na "snemalnem" vlaku, moral pa biti iti na drugega. Vsi so že odšli, nastala je panika, kje sem, nekdo je pritekel čez tire k meni. Redni vlak so nato ustavili z zasilno zavoro. Meni pač nihče ni povedal, da je šlo za zadnji prizor in da moram dol. :)

Viri blizu vaju pravijo, da se včasih malce dajeta, kdo je lepši in kdo pametnejši. Drži?
Dani: Ne drži. Zamenjaj vire. :) Jaz sem pametnejši in lepši.

Dušan: To je hec. Vedno praviva, da sva si razdelila. Odgovorni urednik se sliši pametnejše kot zasebni detektiv. Zato sem jaz lepši.

Dani. Naj ti bo, ker lepota ni vse.