V dobrem zakonu ni dolgčasa. Mar res?

Vse več zakonov se konča z ločitvijo. Po besedah ​​Arnolda Lazarusa, kliničnega psihologa in raziskovalca s 40-letnimi izkušnjami v partnerski terapiji, je v koreninah konfliktov in kriz razočaranje, da odnos ne izpolni pričakovanj drug drugega.

Kot trdi, so pričakovanja pogosto stereotipna in odmaknjena od realnosti. Knjige, pravljice in romantične komedije predstavljajo vizijo ljubezni, v kateri se strast nikoli ne konča. V resničnosti pa hrepenenje in strast nadomestijo proza ​​življenja, trdo delo in potreba po nenehnem boju proti sebičnosti.

"Veliko ljudi se ne zaveda, da je zaljubljenost le ena stopnja ljubezni," pravi Katarzyna Nowosielska, mediatorka, specializirana za zakonske konflikte.

Strast prihaja, odhaja in se po nekaj letih spremeni v intimnost. To sestavljajo bližina, prijateljstvo in predanost, ki poganjajo odnos do konca skupnega življenja. Seveda ne gre za to, da lahko opustite skrb za videz, spolnost in romantične geste, ko se čustva umirijo. Nasprotno! Po več letih zakona je težje ohranjati strast, zato se moramo še bolj potruditi, da ohranjamo iskrico.

"Žal mnogi pari niti ne pridejo do te točke. Romantična vizija ljubezni, ki nam jo vsiljuje popularna kultura, nam pravi, da konec hrepenenja in medsebojne fascinacije pomeni konec ljubezni. Tisti, ki temu verjamejo, se v takšni situaciji odločijo spustiti jadra in srečo iskati nekje drugje," razlaga Kasia Nowosielska.

"Ljubezen pogosto zamenjujemo z zaljubljenostjo in jo potem razumemo kot občutek, torej stanje, ki se jo mora, kot izhaja iz biološke narave zaljubljenosti, prestati. Psihologi pa se strinjajo, da ljubezen ni čustvo, ampak odločitev in dejanje. Kriza je torej lahko odlična učna ura o ljubezni, njen rezultat pa je odločitev, da če imamo nekoga radi, poskušamo obnoviti občutek enotnosti, bližine in vezi, namesto da prekinemo razmerje," razlaga "trenerka ljubezni" Joanna Lelejko.

"Pri razumevanju bistva ljubezni je lahko v pomoč tudi naš odnos s starši. Pogosto se z njimi prepiramo, a kljub temu, tudi ko smo razburjeni ali pa siti drug drugega, nam ti negativni občutki ne dajo dvomiti o naši ljubezni. Je nenehna in nespremenljiva, zato ena od strani prej ali slej poseže v dogovor in poskuša najti sporazum," dodaja Joanna Lelejko.

Idilično vizijo ljubezni spremlja prepričanje, da v trdnem zakonu ni prostora za prepire. Ponavljajoča se nestrinjanja v nas vzbujajo strah, da nismo več primerni drug za drugega.

"Naravno je, da se razlikujemo po talentih in temperamentih. Različnost ustvarja trenja, a tudi bogati, na nekaterih področjih nam celo daje možnost za konstruktivno dopolnjevanje. Nekdo je vizionar in ima sto idej na minuto, nekdo drug pa je odličen organizator, ki lahko te ideje uresniči," razlaga Lelejko.

"Pomembna pa je podobnost v ciljih in temeljnih vrednotah. Če na primer eden sanja o veliki družini, drugi pa otrok sploh ne načrtuje, se bo tak par težko razumel."

Prepir je lahko zelo osvežujoč za odnos. Spor, v katerem ne izgubimo glave, v odnos prinaša energijo, pravi Kasia Nowosielska. "Pomanjkanje prepirov ni dokaz, da je ljubezen velika. Pogosto to samo pomeni, da ljudje težave pometajo pod preprogo, namesto da bi govorili in razlagali. Nekateri se bojijo soočenja, ker jim nihče ni pokazal, kako je videti krepilni dialog."

"Med katoličani obstaja škodljiv mit, da nam Bog daje eno osebo, ustvarjeno posebej za nas, zato je naša naloga, da jo najdemo. Druga polovica naj bi gledala na svet na podoben način, ima podobne potrebe in pričakovanja, zato je popolna dopolnitev našega bitja," pravi Lelejko.

"Na žalost to ne deluje tako. Ena najpomembnejših veščin, s katero lahko gradimo srečne odnose, je ubesedenje lastnih potreb in to, da se znebimo pričakovanja, da se bomo zaradi partnerja počutili bolj dragoceno, da nas bo odrešil kompleksov ali pa dopolnil primanjkljaje iz preteklosti."

Teorija usode pravzaprav postavlja pod vprašaj človekovo svobodno voljo, ki je bistvo ljubezni, dodaja. Druga oseba je vedno božji dar in priložnost za izboljšanje v ljubezni. Ni usoda, temveč zavestna odločitev. Božja prisotnost pa je vsekakor lahko v pomoč.

"Lažje je takrat gledati na partnerja skozi Njegove oči, torej z večjim razumevanjem in z zmožnostjo ljubiti ne le tisto, kar je dobro in lepo, ampak tudi celotno paleto njegovih slabosti in ran. A na koncu vplivamo na svoje življenje in se tudi zavestno in samostojno odločamo, s kom, kdaj in po katerih principih gradimo odnos," pravi Joanna Lelejko.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.