Nekaj dejstev o božiču, ki jih morda še ne poznate

Božična izročila niso le čudovita, pač pa obilno pripomorejo k ustvarjanju prazničnega vzdušja v družinah in občestvih ter ljudem razodevajo resničen pomen božičnih praznikov.

Pred več stoletji so pogani pozimi krasili svoje domove z borovimi vejami kot opomnik, da bo pomlad znova prišla. Rimljani so z njimi krasili templje svojega boga Saturna.

Božična drevesca, kakršna poznamo danes, pa so malce novejša navada. V 12. stoletju so v pričakovanju božičnih praznikov na trgih pred cerkvami uprizarjali gledališke predstave (t. i. rajske igre ali Paradiespiel), v katerih so prikazovali izvirni greh ter izgon Adama in Eve iz raja. Glede na zimski termin uprizoritev so za drevo spoznanja dobrega in hudega uporabili kar zimzelena drevesa. Postopoma so jim dodajali različno simbolno okrasje. Ko je uprizarjanje gledaliških predstav usahnilo, se je izročilo postavljanja dreves preselilo v notranje prostore.

Različica božičnega drevesa, kakršno poznamo danes, izvira iz nemškega izročila. V 19. stoletju je angleška kraljica Viktorija prosila svojega soproga, princa Alberta (ki je bil Nemec), naj postavi praznično drevesce v kraljevi palači. Ko se je ta vest razširila, se je običaj postavljanja božičnih dreves zelo priljubil v Angliji, Združenih državah Amerike in drugod po svetu.

Za izročilo postavljanja jaslic se lahko zahvalimo sv. Frančišku Asiškemu in njegovim bratom. Okoli leta 1223 so se domislili, da bi za ljudi uprizorili Jezusovo rojstvo: želeli so jim pokazati, s kakšno ponižnostjo in v kakšni revščini je Jezus prišel na svet.

Pripravili so hlev in meščane povabili, naj uprizorijo zgodbo Jezusovega rojstva, vključno z živalmi. Dogodek se je ljudem tako priljubil, da so ga začeli posnemati po vsej Italiji. Pozneje, v 14. in 15. stoletju, so v Neaplju začeli izdelovati prve jaslične figure.

Papež Sikst III. je Rim seznanil z običajem praznovanja božiča s polnočno vigilijo mox ut gallus cantaverit (takoj, ko je petelin zapel), s katero so obhajali Jezusov prihod na svet. Rimljani so petelinovo petje nekdaj razumeli kot začetek dneva, ob polnoči. Zato v nekaterih jezikih latinskega izvora božično polnočnico imenujejo "petelinja maša" – v španščini, recimo, je to Misa del Gallo.

Morda ste opazili, da koledarji, ki jih ponujajo v trgovinah, običajno niso usklajeni z dejanskim začetkom adventa; pri njih se odštevanje do božiča navadno začne 1. decembra.

Nemec Gerhard Lang velja za izumitelja prvega natisnjenega adventnega koledarja. Ustvaril ga je v začetku 20. stoletja, navdihnile pa so ga barvne ilustracije, ki mu jih je mati nalepila na 24 koščkov kartona. Lang je stvar malce priredil: dodal je vratca ali okenca in adventni koledar je v Nemčiji postal prava uspešnica.

Protestanti so tam dneve adventa označevali s kredo, s katero so pobarvali podboje vrat, otrokom pa so vsak dan podarili kakšno podobico, svetopisemski odlomek ali pesmico z duhovno vsebino.

Ta običaj izvira iz Anglije, ko se je Henry Cole, znameniti pedagog in pokrovitelj umetnosti, leta 1843 znašel v hudi časovni stiski in ni uspel odgovoriti na vsa pisma, ki so mu jih zahvaljujoč novemu poštnemu sistemu pošiljali ugledni znanci.

Zelo nevljudno bi bilo, če nanje ne bi odgovoril, toda lastnoročno odgovarjati na vsakega posebej je bila prezahtevna naloga, zato je prosil svojega prijatelja, ilustratorja J. C. Horsleyja, naj mu nariše praznični prizor, kakršnega si je zamislil: v sredini družino, ki praznuje božič, na obeh straneh pa prizora, kjer družinski člani pomagajo ubogim, in nad ilustracijo napis Želim vam vesel božič in srečno novo leto. Nato je neki londonski tiskarni naročil, naj mu ilustracijo natisnejo v več izvodih.

Ko so kristjani poganske običaje praznovanja zime postopoma zamenjali za obhajanje božiča, so škofje po vsej Evropi glasbenikom naročili, naj za cerkvene obrede napišejo primerne pesmi. Toda večina pesmi, ki so bile sicer zelo lepe, je bila napisana v latinskem jeziku in jih ljudje niso razumeli, zato jih tudi niso radi prepevali.

Navdihnjeni z ljudskimi pesmimi, ki so govorile o najrazličnejših temah, so ljudje v 5. stoletju začeli skladati božične pesmi, da bi veselo oznanilo o Jezusovem rojstvu v razumljivem in preprostem jeziku prinesli tudi vernikom s podeželja, ki niso znali brati.

Morda najbolj znano božično pesem, Sveta noč (Stille Nacht), sta napisala avstrijski duhovnik Joseph Mohr in njegov organist Franz Xaver Gruber. Prvič so jo izvedli 24. decembra 1818 v cerkvi sv. Nikolaja v avstrijskem Oberndorfu.

Eden od nemških predkrščanskih običajev je bilo izdelovanje vencev iz zelenja sredi mrzle zime, radi pa so tudi prižigali krese kot znamenje upanja, da prihaja pomlad.

Okoli 16. stoletja pa so nemški katoličani in protestanti začeli prižigati sveče v pričakovanju Jezusovega prihoda (luč sveta). Poleg tega venci s svojo okroglo obliko odlično predstavljajo večno življenje in ljubezen, saj nimajo ne začetka ne konca.

Čeprav nekateri ljudje za adventne vence uporabljajo bele ali rdeče sveče, naj bi po izročilu prižigali tri vijolične in eno rožnato. Seveda pa je najpomembneje, da ohranjamo izročilo luči.

Pravijo, da ideja o lučkah na božičnem drevesu izvira od Martina Luthra. Ponoči naj bi se sprehajal po gozdu in je bil ganjen, ko je videl, kako so zvezde ožarile drevesa, zato je ta prizor želel poustvariti tudi doma. V dnevni sobi je postavil božično drevo in na veje pritrdil nekaj sveč.

Dosti pozneje, leta 1882, se je Edward Hibberd Johnson – prijatelj in poslovni partner Thomasa Edisona – domislil, da bi na božično drevo obesil vrvico, na katero je pričvrstil drobne žarnice.

Obisk gledališča in ogled te baletne predstave je za mnoge družine sestavni del obhajanja božičnih praznikov. Glasbo zanj je napisal Peter Iljič Čajkovski, v koreografiji Mariusa Petipa pa so ga prvič uprizorili 18. decembra 1892 v ruskem Sankt Petersburgu. Prva uprizoritev zunaj Rusije je bila leta 1934 v Angliji, deset let pozneje pa tudi v Združenih državah Amerike.

Zakaj te rastline povezujemo z božičem? Ne le zato, ker so božične zvezde zelo razkošne in lepe rdeče barve ali pa zato, ker cvetijo decembra. V njihovi domovini, Mehiki, poznajo legendo, ki pravi, da je revna deklica Jezuščku v jaslih prinesla šopek plevela, ker je bilo to edino, kar je imela, in njen šopek se je čudežno spremenil v to čudovito rastlino.

Božične zvezde ali poinsettie so dobile ime po botaniku in ameriškem veleposlaniku v Mehiki, Joelu Robertsu Poinsettu, ki je rastlino leta 1828 prinesel v Združene države Amerike.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.