Kam pa po smrti?

V enem od govorov o koncu časov Jezus sodbo ponazori z izredno slikovito podobo. Kakor pastir loči ovce od kozlov, bo Kralj ločil dobre in zlobne ter ene postavil na svojo desnico in druge na levico. Eni bodo šli v večni raj, druge čaka kazen. Toda ali je človek sam odgovoren za to, kam gre in kaj se z njim zgodi po smrti? Kaj in kje so pekel, vice in raj?

Čeprav se je pred leti v javnosti pojavilo vprašanje o obstoju pekla, gre za nepomembno vprašanje, saj kot pravi katoličani ne moremo resno dvomiti v obstoj pekla, vic ali nebes. Jezus v evangelijih nikoli ne pove, kaj dejansko človeka čaka v peklu, prav tako nikoli ne pove, kaj in kako dejansko bo tam, marveč se vedno poslužuje prispodob in podob. Cerkveno učiteljstvo je tako enako previdno, ko govori o tem, saj ne moremo trditi, kako zagotovo bo. To pa ne odpira dvoma v sam obstoj pekla.

Zaslužni papež Benedikt XVI. v svojem delu Eshatologija: smrt in večno življenje nedvoumno zatrdi, da v resnico o obstoju pekla ter o večnosti kazni v peklu ne gre dvomiti. Prav tako opozori na nevarnost, da govorjenje o tem, da bi ob koncu časov prišlo do nekakšnega uničenja pekla, ne sme voditi v splošni relativizem in prepričanje, da bomo na koncu vsi zveličani.

Ratzinger poudari, da za svetnike pekel ni grožnja, s katero bi grozili ljudem ali drug drugemu, marveč je poziv za življenje za večno občestvo v Božji ljubezni. Kot poudarjajo nekateri teologi, je bistvo peklenskih muk in trpljenja v tem, da bo človek izredno močno občutil v sebi željo po Bogu, po občestvu z njim, a ne bo mogel nič storiti, da bi to dosegel, saj bo zanj kazen dokončna.

O vicah Ratzinger zapiše, da je povsem možno, da temeljno, dokončno odločitev za ali proti Bogu prekrivajo druge oziroma drugotne odločitve. Tako se mora človek najprej v vicah očistiti drugotnih odločitev, da lahko nato doseže večno življenje.

Latinski purgatorium so vselej prevajali kot kraj očiščevanja. Tridentinski koncil je tako dokončno z jasnostjo zatrdil, da vice obstajajo in v njihov obstoj ne smemo dvomiti, ter da tam duše prejmejo pomoč vernikov, da lahko nato ob primernem času vstopijo v občestvo z bogom v nebesih.

V ljudski govorici mnogokrat zasledimo besede, da je pomembno le, da človek doseže vice, saj gre od tam le še navzgor (tj. v nebesa). To sicer izraža pomen vic, kjer se očiščujemo manjših grehov, ki nas še bremenijo v trenutku smrti, da lahko nato vstopimo v nebeško radost. Vice niso kazensko taborišče, ampak so kraj preoblikovanja človeka za zedinjenje s Kristusom.

S to besedo označujemo popolno neopisljivo nebeško radost, ki jo človek doseže po smrti, ko vstopi v polno občestvo z Bogom. V teološki govorici se to označuje z besedno zvezo "gledanje Boga", kar izhaja iz Svetega pisma, kjer večkrat srečamo ta dogodek, da kljub goreči želji Bog zavrne posameznika: nihče ga ne more videti v obraz in ostati živ. Polnost zrenja Boga nam je tako dana šele po smrti.

V Svetem pismu in v tradiciji je veliko podob za opis nebeške radosti: večna gostija, poročna svatba, Jagnjetova gostija, neminljiva velika noč, nenehno slavljenje Boga in še mnoge druge. Bistveno za nebesa je, da nas nihče ne bo mogel ločiti od Boga. Tam bomo v sveti radosti slavili Boga in gledali njegovo obličje.

V ljudski govorici se je uveljavilo prepričanje oz. podoba, da so nebesa zgoraj, pekel spodaj in vice nekje vmes. A pri tem gre za zelo "plastično" predstavo. Pekel, vice in nebesa niso fizični kraji, ampak gre za stanje človeka. To nakaže že Jezus sam, ko Samarijanki reče: "Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici." (Jn 4,23) Ne na tem ali onem kraju, ampak v takšnem ali drugačnem stanju. Nebesa bodo ravno to: častiti boga v občestvu Svetega Duha in v resnici.