“Nebes si ne moremo zaslužiti.” Kako pa bomo prišli tja, brat Jakob?

V zadnji epizodi oddaje Reflektor smo gostili brata Jakoba Kunšiča, ki prihaja iz družine šestih otrok, uživa v delu in ima rad naravo, stvarstvo. Kdo je brat Jakob? Pošali se, da je že malo plešast, ima brado in rad jé klobase.

S soimenjakom in voditeljem Jakobom Erhartičem sta spregovorila o poklicanosti. Kaj to sploh je? Je to res nek zapleten pojem? Brat Kunšič dobro razloži, da je poklicanost bolj privolitev, ne le izbira. Da gre za klic in odziv na ta klic.

Pravi, da Bog kliče in govori po mislih in po čutenjih, kako se počutim in o čem razmišljam. Pravi tudi, da bomo odkrili Božjo voljo, če jo bomo iskali v molitvi in Njegovi prisotnosti. "Tudi mene je Bog prek hrepenenj peljal v to smer. To je pokazatelj, kam me vleče srce, kje se počutiš domače."

V grobem si mislimo, da imamo tri poti: ali se poročimo, gremo v posvečeno življenje ali ostanemo samski. Toda brat Kunšič poudari, da "sam ostaneš, poklic kristjana pa je najprej biti svetnik. Ni to vprašanje, da daš v perspektivo iskanja tudi samskost. To se zgodi, ampak pravi poklic je pa tam, kjer se nekomu izročiš, posvetiš." Ta izročitev je med dvema zakoncema ali v izročitvi Cerkvi.

"Samskost se zgodi in ni panike, če se, ker je poklic kristjana svetost. Ampak zares poklic je tam, kjer se nekomu konkretno podariš, izročiš. Janez Pavel II. govori o poročnem pomenu telesa. Ta pomen je ta, da se moje telo želi drugemu telesu izročiti in tako postati rodovitno. Pri poroki je to očitno, se mož in žena izročata drug drugemu in se rodovitnost vidi v otrocih. V duhovnem poklicu se prav tako izročiš Cerkvi. Cerkev te sprejme. Nekomu daš svoje zaobljube, nekdo te posveti. In tu postane združitev kandidata, ki se izroči Cerkvi in postane rodoviten v tem duhovnem smislu."

Poglejte si celoten pogovor, morda boste nagovorjeni, da nebeško logiko živite že danes, tudi skozi poklicanost.

Gost osvetli tudi pot našega življenja, ki je lahko kot nek labirint. Toda za kristjana se ta konča v Sveti Trojici, konča se v nebeškem kraljestvu. Zato je res dobro poudariti, da to za kristjana ni blodnjak, da ima labirint zmeraj nek cilj.

"Tudi če zaidemo, je to lahko v Božjih očeh zelo konstruktivno," pravi brat Kunšič. Pove zgodbo o prijatelju, ki mu je nekdo drug svetoval, da naj gre "samo naprej". "Samo naprej! To ga je rešilo stisk in težav."

V nadaljevanju pove, da se vera prečiščuje prek stisk in da se to, koliko v resnici ljubim, pokaže šele skozi stiske. "To se vidi, ko sem jaz na križu. Kristusova ljubezen se vidi na križu, ne v Kani Galilejski," poda primer naš gost.

"Poklicanost je nekaj povsem človeškega. Ampak mi, ki smo verni, govorimo o poklicanosti v odnosu do Boga. Nekdo, ki pa Boga ne pozna, prav tako čuti, da je njegova uresničitev v tem, da izpolni svoj namen, zakaj je na tem svetu.

Tudi tisti, ki je iskren iskalec, mogoče sebe samega ali svojega smisla, bo prišel do tega, da ima nek poklic, smisel in je v neki službi, ki presega to, da samo preživiš svoje življenje. Mislim, da vsak človek čuti, da želi nekaj dati svetu."

Ob tem pa naš preprost sogovornik poudari, da imamo mi kristjani poleg tega še poseben privilegij, da se lahko ob tem še na Nekoga obrnemo, Ga vprašamo in poslušamo. "Sicer pa bi bilo to bolje vprašati kakšnega nevernega ali ateističnega filozofa," sklene.

Ko ga voditelj vpraša o tem, ali smo vsi poklicani za nebesa in kako si jih zaslužimo, se ta nasmehne, ker "to ni kratko vprašanje, to je cela razprava". In potem nadaljuje: