3 nasveti Carla Acutisa, kako se zbližati s svojim angelom varuhom

Bl. Carlo Acutis je že v zgodnjem otroštvu pokazal posebno zanimanje za angele. Že od malih nog je imel konkretne izkušnje pomoči svojega angela varuha, kar je okrepilo njegovo vero in zanimanje za te nebeške glasnike.

Mladi Italijan, ki bo kmalu razglašen za svetnika, je svojega angela varuha celo poimenoval: klical ga je Gabriel. Dejal je celo, da je po njegovem mnenju podoben smejočemu se angelu v stolnici v francoskem Reimsu.

Ponujamo vam nekaj nasvetov, ki bi jih ta "milenijski svetnik" lahko posredoval v današnjem času, da bi lažje poglobili svoj odnos s temi duhovnimi bitji.

Angeli spremljajo vsakega človeka od rojstva do smrti in vse življenje delujejo v naš prid. Na to nas spominjajo psalmi: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." (Ps 91,11-12)

Angeli varujejo in branijo pred zunanjimi in notranjimi nevarnostmi ter vsakemu človeku svetujejo in ga vodijo po njegovi življenjski poti.

Sv. Alojzij Gonzaga in sv. Janez Henrik Newman sta celo trdila, da angeli varuhi lahko tolažijo duše, ki so jim zaupane v vicah, medtem ko čakajo na vstop v nebesa.

Kot številni drugi svetniki je imel tudi Carlo Acutis navado prositi svojega angela varuha za pomoč v vsakdanjem življenju, še posebej v boju proti lastnim pomanjkljivostim. Otrokom, ki jih je poučeval verouk, je govoril: "Prosite za pomoč svojega angela varuha, ki mora postati vaš najboljši prijatelj." To je bil eden od ključnih nasvetov, ki jih je mladi svetniški kandidat rad delil, da bi vrstnikom pomagal doseči svetost.

Številni svetniki so posvečali besedila nevidnemu svetu in njegovim angelom, nekateri pa so celo prejeli milost prikazovanj: med temi so bili sv. Gema Galgani, sv. Frančišek Asiški, sv. Favstina Kowalska in sv. Katarina Labouré.

Nekateri so celo prejeli milost, da so bili v nenehnem dialogu s svojim angelom varuhom, da so ga videli moliti in premišljevati o Bogu, ali pa jih je čudežno rešil.

Mistične izkušnje teh svetnikov so na mladega Carla naredile globok vtis. To ga je tako ganilo, da je celo načrtoval, kako bo na to temo pripravil virtualno razstavo. Žal tega načrta ni mogel udejanjiti, saj je pri 15 letih prezgodaj umrl zaradi levkemije.

Njegove sanje pa je nekaj let pozneje udejanjil italijanski časnikar, ki je projekt izpeljal. Tako kot pri mladem Carlu nam lahko branje nadnaravnih zgodb o angelih služi kot opomin, da ta nebeška bitja resnično obstajajo, in spodbuda, da z njimi vzpostavimo zaupnejši odnos.

Carlov odnos z angeli se je okrepil tudi po družinskem romanju v svetišče sv. nadangela Mihaela na gori Gargano v južni Italiji. Po izročilu se je nadangel Mihael v 5. stoletju večkrat prikazal sv. Lovrencu Maioranu. Celo p. Pij je v to svetišče pošiljal ljudi, ki jih je zlo še posebej preizkušalo.

Na Carla Acutisa je to svetišče naredilo močan vtis in odtlej je imel navado pogosteje moliti k svojemu angelu varuhu in devetim angelskim zborom: najraje je molil angelski rožni venec.

V Evropi in po svetu so nadangelu Mihaelu posvečena številna svetišča, vključno z znamenitim Mont Saint Michel, kjer se je nadangel leta 709 prikazal škofu Avranchesa, sv. Aubertu.

Zgled bl. Carla Acutisa nas vse vabi, da znova odkrijemo navzočnost teh nebeških bitij v svojem vsakdanjem življenju, jih spoznamo in molimo k njim v vseh življenjskih okoliščinah!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.