Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Z mamo blaženega Carla Acutisa Antonio Salzano smo se pogovarjali ob izidu knjige Skrivnost mojega sina. Antonia pričuje o "izjemnosti vsakdanjega življenja" sina Carla, ki je gojil globoko ljubezen do evharističnega Jezusa. Navdih mladim in manj mladim, sam papež ga pogosto omenja kot zgled, ki ga je vredno posnemati.
Ste mati blaženega Carla Acutisa. Zaupajte nam, v čem je vaša skrivnost, da ste vzgojili svetnika?
Jaz nisem storila nič. Sinu sem le predala vzgojne osnove, kot bi jih morali vsi starši. Carlo je šel v vrtec, kjer je prejel versko vzgojo. Dala sem ga krstiti, a sama sem odraščala v družini, ki ni živela po veri.
Oče je bil založnik, stalno obkrožen s pisci in v tem okolju nikoli nisem slišala govoriti o veri. Prvič sem bila pri maši, ko sem prejela prvo sveto obhajilo, drugič pri birmi in tretjič, ko sem se poročila.
To vam pripovedujem, ker bi rada poudarila, da me je vsega naučil sin Carlo. Že kot otrok je kazal pobožnost: pri treh letih, ko sva šla mimo cerkve, je želel vstopiti, pozdraviti križanega Jezusa, Jezusa v tabernaklju, prinesti rožice Mariji.
Pri štirih letih in pol je bral Sveto pismo, življenjepise svetnikov in molil rožni venec. Pri sveti Tereziji iz Lisieuxa sta bila starša velika učitelja, pri Carlu pa je bila vloga obrnjena. On je bil moj mali odrešenik, predvsem pa velik učitelj vere.
V čem se je Carlo razlikoval od drugih mladih vrstnikov?
Kot je rekel Janez Pavel II., ko odpremo vrata Kristusu, se naše življenje spremeni. Vsakdanje življenje postane izjemno, če je živeto v Kristusu, za Kristusa in s Kristusom. To je storil Carlo. In to je živel v vseh stvareh, v tistih najmanjših in največjih.
Na primer pomagal je doma, pomagal je otrokom, ki so bili žrtve nadlegovanja ali v raznih težavah, invalidnim osebam in brezdomcem, ko jim je nosil hrano in odeje. Dejaven je bil predvsem v apostolatu. Pri devetih letih je bral priročnike o računalniškem inženiringu, ki si jih je kupil na milanski politehniški univerzi.
Naučil se je algoritme, s katerimi je postavljal programe, nato je izdeloval spletne strani za župnije, jezuite in Vatikan. Tega ni počel za svojo osebno slavo temveč za nebeško slavo. Za to delo je porabil ure in ure.
Poleti je, namesto da bi se zabaval, sedel za računalnikom do treh zjutraj. Želel je širiti veselo novico, evangelij, svoje izjemne sposobnosti je uporabil za oznanjevanje Kristusa in pomagal drugim, da bi se približali Bogu.
Carlo je postavil tudi razstave na raznovrstne teme iz krščanske vere. Razstava o evharističnih čudežih je na primer doživela zelo velik uspeh. Kako je sploh nastal projekt in kakšen sad je obrodil?
Razstava o evharističnih čudežih potuje po svetu, po vseh kontinentih. V Združenih državah je obiskala več kot 10.000 župnij. Bila je tudi v Singapurju, na Kitajskem, Japonskem, v Afriki, Indiji … Razstava je mednarodna.
Carlo je začel zbirati gradivo leta 2000, ko je bil star devet let. Romali smo v Lanciano in tam je bil čisto prevzet nad evharističnim čudežem. Od tod zamisel, da bi naredil nekaj, kar bi predramilo zavest, jo potegnilo iz otopelosti, mlačnosti. Namreč te zavesti, da je Kristus resnično prisoten v posvečenem kruhu in vinu, ni več.
Kot lahko opazite, je še vedno vse prazno pred tabernaklji. Tako je nastala razstava in se takoj po njegovi smrti razširila po vsem svetu. Carlo je takoj zaslovel kot svetnik, saj so ljudje zaznali, da je madenič živel v skladu s svojo vero.
Zakaj so svetniki privlačni? Ker je v njih skrit Kristus, prinašajo Kristusa. Carlo je vedno govoril, da se je treba "evharistirati", nalesti se Kristusa. "Biti vedno združen z Jezusom, to je moj življenjski program," je dejal.
V knjigi Skrivnost mojega sina omenjate, da ste imeli slutnjo, da bo vaš sin prezgodaj odšel s tega sveta. Ali vas je Gospod pripravil na to preizkušnjo?
Da, to notranjo slutnjo sem prejela pred relikvijo Marijine tunike v prekrasni francoski katedrali v Chartresu – poseben kraj, prežet z globoko duhovnostjo, tam ljudje molijo že stoletja. Celo Carlo, ki je bil tako blizu Jezusu, se ni zavedal, je pa pripovedoval stvari, ki so se potem uresničile.
Na primer vse od otroštva je govoril, da bo vedno ostal mlad in da bo umrl zaradi počene možganske žilice (kar se mu je ob levkemiji zares zgodilo). Rekel je tudi, da ko bo imel 70 kil, bo umrl. In se je zgodilo. Ko je bila levkemija odkrita, je prišel v bolnišnico in rekel: "Mami, od tod ne bom prišel živ, to moraš vedeti, a dal ti bom mnogo znamenj."
Bil je zelo umirjen, vedno se je smehljal, nikoli se ni pritoževal. Na vprašanje: “Ali trpiš?” je odvrnil: "So ljudje, ki trpijo veliko bolj kot jaz." Dal nam je zgled svetosti v smrti. Razumela sem, da se ne morem pritoževati, da je takšna Božja volja: Carlo je bil pripravljen in zrel za nebesa. Bil je fant, ki je svoje življenje živel popolno, pokončno, izjemno čisto, dobrosrčno … Nikoli nismo imeli kančka dvoma o tem, da je že v nebesih.
Ko so sina izkopali, je bilo njegovo telo nestrohnjeno. Danes se nahaja v Assisiju, v svetišču slečenja, njegovo srce je položeno v relikviarij v baziliki svetega Frančiška.
Carla so res našli nedotaknjenega. Lahko so ga oblekli. Organi so bili nedotaknjeni, prav tako srce, ki so ga odnesli v procesiji med Carlovo beatifikacijo v Assisiju. Relikvije so koristne, ker lahko svetniki, ki imajo v nebesih veliko zaslug, izprosijo, da Bog dela čudeže.
Nikdar ne smemo pozabiti, da je Bog tisti, ki deluje. Ko se ljudje dotaknejo relikvij ali so te izpostavljene ali jih nosijo v procesijah, se dogajajo ozdravljenja in osvobajanja. Prinašajo veliko dobrega, to ni nič novega.
Pravzaprav je Cerkev vedno častila relikvije svetnikov, vse od prvih stoletij krščanstva. Carlo niti slučajno ni prvi primer. Samo nadaljujemo tradicijo Cerkve.
Carlo Acutis je bi razglašen za blaženega 10. oktobra 2020. Mislite, da bo vaš sin kmalu kanoniziran? Kaj je za to potrebno?
Upajmo. Za kanonizacijo je potreben čudež, ki ga prizna zdravniška komisija. Smo optimistični, saj se jih veliko zgodi. Vsake dva dni prejemamo novice o možnih čudežih: rakava ozdravljenja, pohabljene osebe, ki so ozdravele brez operacij, osebe, ki niso mogle imeti otrok … Cerkev jih torej analizira ob ustreznem času.
Treba je vedeti, da jih ne predlagamo deset hkrati, temveč po enega, in za vsakega posebej so potrebni meseci za analizo. Glede na vrsto čudeža se morajo strinjati vsi zdravniki, enako kot pri čudežu za beatifikacijo. Potem primer preide na teološko komisijo, nato na kardinalsko komisijo. Takšen je načrt poti. Zadnjo besedo ima papež.
Carlo je bil mladenič, ki je živel proti toku. Smo v svetu, v katerem je težko nezadržano hoditi za Gospodom. Kaj bi lahko vaš sin svetoval današnji mladini?
Gotovo bi spodbujal, naj bodo mladi vplivneži Boga in ne vplivneži niča. Zemeljske stvari so minljive in ne bodo več obstajale. Kar bo obstalo, je to, koliko mi ljubimo Boga nad vsem drugim in svojega bližnjega kot samega sebe. Jezus pravi vsakemu od nas: "Pojdite po vsem svetu. Oznanjujte evangelij." Vse nas kliče, naj bomo apostoli, ne glede na življenjski stan.
Torej najprej odgovorimo in prinašajmo Kristusa. Mladim govorim, ne banalizirajte svojega življenja, bodite vedno povezani z nebesi, da pa se povezava vzpostavi, je treba moliti. Če molimo, nas Bog vodi in smo dovzetnejši za njegove navdihe, da gremo odločno po pravi poti.
Carlo je vaš sodobnik, živel je, kar živite vi, enake nevarnosti, radosti in bolečine. V svojem boju je znal vztrajati in ga zmagati. Zmagajte svojega tudi vi! Vedite, da je Jezus veliki prijatelj in da so zakramenti velika pomoč. Izkoristite te danosti!
Antonia, ali lahko zaključite z molitvijo za vse bralce Aleteie po svetu, s priprošnjo k vašemu sinu, blaženemu Carlu Acutisu?
Kot je rekel Carlo: "Ne jaz, ampak Bog, ne moje samoljubje, temveč Božja slava." Gospod, naj se vedno zgodi tvoja volja. Da nikoli ne bi pozabili prositi pomoči tvoje svete Matere, da bi nam bila vedno zanesljivo zatočišče! Ne pozabimo na molitev rožnega venca, ki mu je Sveta Trojica podarila izjemno moč. Izkoristimo to moč in sledimo nebeškim nasvetom.
Ne pozabimo vsakodnevno zahajati na adoracijo in k sveti maši. Če to ni mogoče, izprosimo, da bi mogli iti čim pogosteje. Boga moramo predvsem prositi za duhovne milosti, da ozdravi naše duše, da bi bili pripravljeni iti naravnost v nebesa. To prosim za vas, dragi bralci Aleteie! Carlo, prosi za nas!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
