Vas boli, da vaš otrok ne hodi več v cerkev?

"Moj sin se je popolnoma odmaknil," pojasni Dianne. "Rada ga imam in upam, da bo nekega dne ugledal luč, zdaj pa ni načina, da bi se vrnil v Cerkev. Brezupno je."

V pogovoru s številnimi starši in mladimi ugotavljam, da je to eden najpogostejših in najbolj uničujočih mitov. Za vsakega otroka je upanje in vedno obstaja pot nazaj v Cerkev. Kako to vemo? Ker je naš otrok v rokah Boga, ki ga ljubi še bolj kot mi. Želi si ga nazaj še bolj kot vi in, zahvaljujoč svoji previdnosti, zmore vse.

Resnica: Mladi vse bolj odlašajo s poroko in otroki. Verjetnost, da se bodo zaradi teh dogodkov vrnili, je majhna.

Mnogi mladi prejmejo prve zakramente (krst, prvo obhajilo, birmo), nato pa se odmaknejo in postavijo vero na stran, morda dokler se ne poročijo in se ne rodijo njihovi otroci. Dejstvo pa je, da mladi z zakonsko zvezo odlašajo dlje kot nekoč.

Kako to vpliva na naše poslanstvo, da jih privabimo v Cerkev? Dlje ko mladi odlašajo s poroko, dlje se oddaljujejo od Cerkve. Še huje, tudi če se sčasoma poročijo, je malo verjetno, da bi to storili v katoliški Cerkvi, še posebej če par že živi skupaj ali je bil že civilno poročen.

Druga težava je, da mladi tudi po poroki nimajo otrok takoj ali pa jih sploh nimajo.

Kaj to pomeni? Poroka in materinstvo nista več zanesljiv magnet za privabljanje ljudi v Cerkev. Ne moremo računati, da bosta čudežno opravili vse delo za nas. Njuna privlačnost se je tako zmanjšala, da moramo domnevati, da za mnoge mlade niti zakonska zveza niti otroci ne bodo pomemben razlog za vrnitev v Cerkev.

Resnica: Izobraževanje v katoliških institucijah ne daje nobenega zagotovila, da bo mlada oseba srečala Gospoda in razvila močno, osebno vero.

Lisa, mati dveh hčera, ki sta se oddaljili od vere, je ta mit izrazila z naslednjimi besedami:

"Morda smo bili preveč trdi pri posredovanju vere. Otrokom smo jo pomagali prakticirati tako, da smo jih peljali k maši, vendar nikoli nismo poskrbeli, da bi razvili osebni odnos z Jezusom. To je bil manjkajoči košček, ki jim ga nisem mogla dati, saj sem sama svojo spreobrnitev doživela šele pozneje (ne moreš dati tistega, česar sam nimaš). Pomanjkanje osebnega odnosa z Jezusom sem poskušala zapolniti tako, da sem otrokom vcepljala obrede, načela in zapovedi. Čeprav se moji odrasli hčerki obnašata moralno, ne živita po veri. Rituali brez osebnega odnosa niso vredni sledenja."

Danes kljub pogumnim prizadevanjem številnih duhovnikov in vzgojiteljev ne moremo predpostavljati, da bo otrok, ko bo odraščal v katoliških ustanovah, vzpostavil pristno prijateljstvo z Jezusom Kristusom.

Težava je v tem, da pričakujemo, da bodo institucije nosile celotno breme evangelizacije naših otrok, čeprav nikoli niso imele takšne naloge. To velja tudi za udeležbo pri maši. Tako kot vpis otroka v katoliško šolo ni dovolj, vodenje k maši samo po sebi ne zadostuje za privzgojitev globoke in trajne vere.

Zakramenti niso čarovnija. Če je vaš otrok prejel evharistijo brez ustrezne formacije ali prejel zakrament birme brez prave drže, obstaja velika verjetnost, da ni sodeloval z milostjo, ki izhaja iz teh zakramentov.

Resnica: Običajno so vzroki zapleteni in ni vse vaša krivda.

Rondin sin je zapustil Cerkev pri šestnajstih letih in se vrnil šele pri dvaintridesetih. Kot mnogi starši je čutila žalost in krivdo.

"Borila sem se z mučnimi mislimi. Zakaj nisem opazila, da to prihaja? Bi morala preživeti več časa z njim? Morala bi vedeti ... Če bi le ... (…) Nepopolnost ne kaže na slabo starševstvo. Borba z mislimi o tem, kaj bi morala storiti in česa nisem storila, nas prikrajša za energijo, ki jo potrebujemo, da to prebrodimo."

Prepričanje, da ste edini krivi, da se je vaš otrok odpovedal Bogu, ali prekinil s Cerkvijo, ali odšel, je uničujoč mit. Na lastne oči sem videl, kako takšna krivda duhovno paralizira mnoge starše.

Nedvomno imamo velik vpliv na svoje otroke. Toda imeti vpliv ni isto kot imeti nadzor. Vsak človek ima svobodno voljo, kar pomeni, da tudi če zgradimo idealno vzdušje, da se vera ukorenini, jo lahko naš otrok še vedno zavrne. Otroka lahko peljete k maši, ga vpišete v katoliško šolo, mu ponudite ganljiva verska doživetja, najboljše odgovore na vprašanja in prepričljivo pričevanje o svetosti. Kljub temu se vaš otrok lahko odloči za drugačno pot. Dar svobodne volje zahteva, da imajo možnost izbire.

Seveda to ne pomeni, da ko otrok opusti vero, da ste kot starši popolnoma brez odgovornosti. Niste v celoti odgovorni za njegovo odločitev, in kar je še pomembneje, lahko igrate ključno vlogo pri tem, da ga pripeljete nazaj v Cerkev.

Soočanje s to realnostjo je težko, vendar osvobajajoče. Ko spoznate, da je vse, kar lahko storite kot starši, ustvariti najboljše okolje, da vaš otrok spozna in ljubi Boga, se osredotočite na cilj, namesto da bi skrbeli, kako se bo otrok odzval na to, kar mu lahko ponudite. Odstranite plasti krivde in usmerite svojo pozornost na pomoč pri vrnitvi.

Resnica: Vaš glavni cilj bi moral biti, da jih poslušate, ne da se z njimi pogovarjate. S poslušanjem bo pogovor začel prinašati sadove.

V primeru mnogih staršev je odhod njihovega otroka iz Cerkve dvojno tragičen, prvič zato, ker se je otrok odvrnil od vere, in drugič, ker ne želi razpravljati o razlogih za to, kar se je zgodilo. To postavlja starše v težaven položaj. Želijo se pogovoriti z otroki in jim pomagati, da si premislijo. Toda otroci razpravo prekinejo, še preden se začne. Že sama omemba Boga, Cerkve ali katoliške vere lahko izzove njihovo gorečo reakcijo.

Najboljša taktika pri tem je, da prenehate utrujati otroke v zvezi z vero in začnete poslušati, kaj imajo povedati. Namesto da otroka mučite z vprašanji o tem, zakaj je pomembno, da znova začne obiskovati mašo, ga vprašajte, zakaj se je odločil, da ne bo šel.

Namesto da bi ga vprašali, zakaj je nehal verjeti v Boga, se vprašajte, zakaj je spremenil svoje stališče. Če postavlja vprašanja o cerkvenem nauku o kontracepciji, homoseksualnosti ali razvezi zakonske zveze, ga vprašajte, kaj ga glede tega najbolj skrbi.

Resnica: Brezupnih stvari ni. Bog ne bo nikoli obupal nad vašim otrokom in tudi vi ne bi smeli.

Vedeti morate eno stvar, globoko v sebi in z absolutno gotovostjo, da Bog ne bo nikoli obupal nad vašim otrokom. Tega, da bi se vaš otrok vrnil k veri in bil odrešen, nihče ne želi bolj kot Bog. Sveti Avguštin je trdil, da Bog ljubi vsakega od nas, kot da smo edina oseba, ki jo lahko ljubi. Neskončno ljubi vašega otroka; Njegova ljubezen, skrb in želja nimajo meja.

Spomnite se zgolj na Jezusovo priliko o izgubljenem sinu. Pouk te prilike je jasen. Ne glede na to, kako daleč se vaš otrok oddaljuje od Boga in Cerkve, ne glede na to, v koliko promiskuitete ali težav pade, ga Bog želi objeti. Gospod ne čaka ravnodušno na vrnitev vašega otroka.

Ne pozabite, da tudi če je vaš otrok zapustil Cerkev, to ne pomeni, da je prenehal verjeti v Boga. Statistični podatki kažejo, da večina nekdanjih katoličanov še vedno ljubi Boga, moli in je odprta za duhovnost.

Ker je naš pogled nepopoln in smo ujeti v mejah časa in prostora, se morda zdi nemogoče, da bi naš otrok kdaj razmišljal o vrnitvi v Cerkev. To lahko zahteva veliko spremembo v njegovem razmišljanju, dejanjih in življenjskem slogu. Toda zavedanje, da vedno obstaja upanje, nam lahko da samozavest za nadaljevanje naše poti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.