Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Natreniran, kajpak, saj službuje v Slovenski vojski, nasmejan, a duhovno poglobljen in prekaljen s številnimi, tudi bridkimi, življenjskimi izkušnjami. Pred vami je pogovor z Maticem Vidicem, možem, očetom, novim diakonom novomeške škofije, ki je odgovoren za pastoralno oskrbo dveh dolenjskih vojašnic. Morda boste v njegovih besedah našli obris vizije, kako naj bi bila Cerkev na Slovenskem videti v prihodnosti. Nedvomno pa iz njegovih misli vejeta pogum in zaupanje.
Posvečen in poročen
Izhodiščna vprašanja so se odpirala kar sama od sebe. Zakaj je mlad fant z ženo in majhnim otrokom in izzivov polno službo postal diakon? Kaj mu pomeni ta služba? Kako z laiškega vidika vidi Cerkev na Slovenskem v prihodnosti? Začel pa je s celibatom.
"Celibat je čudovito milostno življenje, verjamem, da ga ni vsak sposoben živeti. Diakonstvo pa je nekakšen 'odgovor' na očitke tistim, ki živijo celibat, da je Cerkev arhaična, da je ostala nekje v zgodovini. Diakonstvo vidim kot lepo možnost služenja. To želim pokazati tudi drugim. Tudi brez posvečenih ljudi lahko danes laiki delajo ogromno."
"Za opravljanje diakonskega poslanstva se čutim odgovornega. Verjamem, da bom s svojim delovanjem lahko koga nagovoril. Gre za čudovit poklic, ki se lahko v določenih točkah približa duhovništvu in lahko nagovarja na drugačen način."
Zaprtost proti pogumu
"Prevzeti to vlogo me je bilo kar malce strah, ker se mi zdi, da je – vsaj na zunaj – ogromno bolj pobožnih kandidatov od mene. Sem res vreden? Ne bi tega prepustil komu drugemu? A verjamem, da me Bog želi tako z mojimi omejitvami kot izkušnjami, znanjem."
"Besedna bogoslužja sem imel že prej, učil ljudi, jim oznanjal. Marsikaj je mogoče, potreben pa je pogum. V Cerkvi se včasih pojavlja problem zaprtosti posameznih skupin, ki ne pustijo nekoga, ki bi rad sodeloval. Ugotavljam pa, da so se ljudje začeli zavedati, da je Cerkev 'naša', da ne smemo dovoliti, da se ji kaj zgodi. Sprašujejo se, komu, čemu pripadajo."
"Morda bo z združenimi župnijami še lepše"
Povprečna starost duhovnikov se hitro viša, novomašnikov je vse manj, župnije se združujejo. V Cerkvi nič več ne bo tako, kot je bilo. Oziroma že danes ni. Marsikoga to skrbi, Matic pa na stanje gleda z drugačno optiko.
"Nisem pesimističen. Primanjkljaj duhovnikov bo porajal vprašanja. Na primer, kaj lahko za župnijo narediš ti. Tu ne vidim nič slabega. Saj imamo vozila, se bomo v nedeljo pa zapeljali nekaj kilometrov v drugo cerkev. Morda bo pa z združenimi župnijami še lepše, večja občestva bodo. Dozdajšnji sistem je bil lep, a če bodo spremembe, ne vidim težav."
Nauk peči na drva in pelete
Matic se je z željo po duhovništvu spogledoval že kot osnovnošolec. Ko je spoznal svojo ženo, pri 18 letih, mu je postalo jasno, da to ne bo šlo. A Bog ima svoje načrte. :)
"Zdaj sem tako posvečen (v diakona, op. a.) kot poročen. Ampak moja peč mi je pokazala, da je treba biti zelo pazljiv. Imam namreč peč na pelete in drva, ki ni najboljša ne za eno ne za drugo kurivo. Zato sem do sebe zelo kritičen, da bom tako dober mož in oče kot dober diakon. Na moje diakonstvo se je pripravila tudi žena. To je lepa pot. Kjer je Gospod poleg, je lepo. Zato je moja glavna naloga, kot naloga vsakega kristjana, da v meni drugi prepoznajo Gospoda."
"Vsako dejanje lahko spremenimo v nekaj lepega"
Sam ga je, ob preizkušnjah in težkih trenutkih, spoznal v otroštvu, čeprav pravi, da doma niso bili kaj prida pobožni. Starši so ga pripeljali v cerkev, šel je k maši, nato so ga prišli iskat. Pri 13 letih je njegova mama naredila samomor. Oče je imel že prej veliko težav z alkoholom. Po tem tragičnem dogodku pa še več.
"Mamo sem našel v Mariji, v Bogu pa očeta. Začutil sem jasen in močan glas: 'Pridi k meni, jaz te bom sprejel, nisi sam.' Gospoda sem slišal zelo jasno. Na ta način nisem nikoli čutil, da mi kaj manjka. Cerkev je zame postala primarna družina, čutil sem se sprejetega, ljubljenega."
"Vsako energijo, dejanje lahko spremenimo v nekaj lepega. Začel sem ministrirati, se aktivno vključevati v župnijo. To mi je dalo moč za naprej. Na razpolago sem se dal – tukaj sem. Najpomembnejše je, da zaupaš, da te bo vodil Gospod. Šele zdaj dojemam vso lepoto tega, da te nekdo vodi."
Od sovraštva do velikega prijateljstva z Romi
Matic v prostem času skrbi za duhovno življenje Romov v novomeških naseljih Brezje in Žabjek. Naklonjenost ni bila od nekdaj. Prav nasprotno. V preteklosti je Matic, ki živi v soseščini, večkrat mrščil čelo zaradi njih. Nato pa se je odločil, da bo prvi korak storil on.
"V romsko naselje sem šel, da bi spremenil njih, a sem spremenil sebe. Ko delaš dobro, oznanjaš, največ spreminjaš sebe. Sprva sem do Romov gojil sovraštvo, mržnjo. Živim v neposredni bližini, zato sem imel obilo slabih izkušenj. Nenehno je prihajalo do kraj. Bodisi na polju ali je iz garaže zmanjkala kaka motorna žaga … Začel sem trenirati borilne veščine. V podzavesti sem imel nenehno nekakšen boj. Naposled sem ugotovil, da sovraštvo zelo vpliva name, razžiralo me je. Ugotovil sem, da moram nekaj storiti. Poklical sem Petra Kokotca, koordinatorja za romsko pastoralo, in mu dejal, da se na tem področju nekaj spremeni."
"V življenju sem se naučil, da če bi rad kaj spremenil, ne 'teži' drugim, ampak naredi sam. Potem ko sem prigovarjal nekdanjemu novomeškemu škofu Glavanu, da Slovenci misijonarimo po vsem svetu, Rome imamo pa pred nosom, a nihče zanje nič ne naredi, sem ugotovil, da sem jaz ta, ki lahko nekaj stori. Začel sem jih pozdravljati, se z njimi pogovarjati, hoditi v naselje, jih opazovati. Otrokom sem pripravil jaslice, Miklavža, imeli smo polnočnico. Z Romi sem se spoprijateljil. Po petih letih sem njihov prijatelj, v naselju se počutim domače. V nasprotju z začetnimi obiski, ko sem prihajal še v uniformi, ki jo bolj spoštujejo."
"Vsi hočejo biti v neki mehkobi. To ni realen svet!"
Kriterij za krstnega botra? Da še ni bil v zaporu
Matičevo delo rojeva sadove. Čeprav morda z majhnimi koraki, ob prilagojenih obredih in z obilico potrpežljivosti. A deluje!
"Čaka nas prva birma, lani smo imeli prvo sveto obhajilo. Pripravljam že naslednje prvoobhajance, vključenih je 43 otrok. Tamkajšnji Romi spadajo pod župniji Prečna in Novo mesto – sveti Janez. Oni so vsi krščeni, vsi želijo biti cerkveno pokopani. Vmes ni pa nič. Naj kot zanimivost povem kriterije za botra. Prvi je bil, da poskusimo zbrati takšnega botra, ki še ni bil v zaporu. To so povsem drugi okvirji! Veselim se prve generacije birmancev, ki bodo vsaj po nekaterih kriterijih postali dobri kandidati za botre."
"Za Rome ne moremo imeti enakih (liturgičnih, op. a.) pravil kot za preostale. Preberemo evangelij, razložimo, malo zapojemo, sledi obhajilo in to je to. Nekoč smo imeli polnočnico kot klasično mašo, a so se verniki med povzdigovanjem stepli. Tako trenutno je. Ne zdržijo dolgo pri obredu. Imajo pa izjemno pobožen odnos do Marije. Ogromno njenih kipov. Zdaj že vedo, da je Marija Jezusova mati, naučili so se nekaterih molitvic, imam dve skupini verouka – pripravo za obhajilo in birmo. Na ta zakrament pripravljam tudi 40-letnike."
Matic v oddaji Reflektor
Vojaška duhovnost
Za konec pa še k službi gosta tokratne Aleteijine zgodbe. Odgovoren je za pastoralno skrb v Slovenski vojski. Pokriva vojašnici v Cerkljah ob Krki in Novem mestu.
"Prvi pristop je, da sem njim enak. Če poskušam predstavljati nekoga višjega, izgubim vse. Že moj način delovanja mora biti tak, da sem veliko s pripadniki, da jih razumem. Eno takšnih polj je fizična vadba. Ne pride v poštev, da sem telesno zapuščen in le moraliziram. Vsak pripadnik mora v tebi videti potencialnega prijatelja. Kako pridem do tega? Gre za delovanje Svetega Duha."
"Prekletstvo današnjega sveta je, da s(m)o izklopili Boga iz svojega življenja. Nočemo se pogovarjati o njem. To je prinesel naš čas. Treba je opozarjati na to, da na svetu ljudje nismo zadnja inštanca, ampak da obstaja nekaj več. Temu kristjani pravimo Bog. Kdo drug pa kako drugače."
Družina, župnija, pripadniki vojske, Romi, okolica … Matic Vidic oznanja toliko različnim ljudem, slojem, značajem. Ne zgolj z besedo, ampak predvsem z dejanji in pozornostjo za vsakogar.