4 koraki iskanja lastne poklicanosti v življenju

Pojem "poklicanost" je zelo širok. Morda je na mestu, da uporabim izraz "presenetljivo širok", ker ga je težko razumeti, mladi pa težko razumljive pojme v naglici radi postavimo na stranski tir ali poenostavimo do za silo razumljivega.

Pomene, ki se izgubijo v tem procesu, ponavadi spregledamo in tu lahko nastane velika škoda. Bi pojmu "poklicanost" namenili več pozornosti, če bi se imenoval kako drugače? Mogoče: "Kako v samo štirih korakih do večne sreče"?

Za začetek pojasnimo, da je poklicanost v samem bistvu Božji klic. Življenje posameznika na poti poklicanosti pa je odgovor nanj. Ta odgovor je vedno odločitev in pri tej odločitvi ni vmesnih poti ne pogajanja. Posameznik ni poklican, da daje malo ali veliko, poklican je, da podari vse. Da na svoj način postane dar za svet.

Pri odločitvah je vedno tako, da nekaj dobimo in za ceno tega nekaj drugega pustimo za sabo, zato se nam pri odločitvi za pot poklicanosti kdaj zdi, da bi nam Bog rad nekaj iztrgal iz rok ali nas celo od nekod preprosto vzel. Vendar ni tako. Posameznikova poklicanost je že od vedno v njem in Bog ima za nas veliko boljše načrte, kot si jih zmoremo zamisliti sami.

Kje pa je pri vsem tem velik bleščeč naslov "Kako v samo štirih korakih do večne sreče"? "Štirje koraki do večne sreče" so vrste poklicanosti, ki skupaj stremijo k temu, da postajamo čedalje bolj podobni človeku, ki si ga je Bog v nas zamislil. Te vrste poklicanosti so temeljna poklicanost, specifična poklicanost, strokovna poklicanost in poklicanost življenjskega obdobja.

Temeljna poklicanost je enaka vsem ljudem, zato je pri tej odločitvi za vse zares prava samo ena pot – to je pot svetosti, ki vodi v nebesa. Eno je gotovo – vsak od nas je poklican, da na svoj način postane svetnik. Način, kako pridemo do nebes, pa je vsakomur lasten in se kaže v vseh preostalih vrstah poklicanosti.

Pri vseh poklicanostih razen pri temeljni velja poudariti, da so poti poklicanosti enakovredne in ni univerzalne "prave" poti. Vse poti so namreč lahko poti svetosti. Druga vrsta poklicanosti je torej specifična poklicanost. Na slednjo ob pojmu "poklicanost" običajno tudi najprej pomislimo.

V sklopu te poklicanosti si posameznik izbere stan oziroma se poda bodisi na pot zakonskega življenja bodisi posvečenega življenja kot duhovnik, redovnik ali redovnica, ali na pot posvečenega samskega življenja.

Pri odločitvi na tej ravni je pomembno, da si zastavljamo vprašanja odnosa. Torej: "V kakšen odnos me Bog kliče, da bom lahko postal človek, kakršnega si me je zamislil? Kako lahko živim ljubezen v služenju drugim?"

Tretja vrsta poklicanosti je strokovna poklicanost. Ta poklicanost je trenutno na mestu predvsem za vse mladostnike v zaključnih razredih ali letnikih osnovnih ali srednjih šol, pa tudi koga drugega, ki razmišlja o izbiri smeri nadaljnjega izobraževanja in posledično poklica.

Že koren besede pove, da je tudi poklic vrsta poklicanosti, drži? Bog nam je namenil mnoge talente, ki jih ne smemo zakopati, temveč jih moramo uporabiti za služenje ožji ali širši skupnosti, ker samo na tak način lahko življenje v skupnosti teče gladko.

Zadnja oziroma četrta poklicanost je poklicanost življenjskega obdobja. Vsako življenjsko obdobje ima svoje značilnosti, ki vplivajo na poklicanost v tistem trenutku. Niso pa vse vrste poklicanosti življenjskega obdobja pogojene s starostjo. Lahko, denimo, izvirajo tudi iz različnih vrst stisk.

Za poklicanost življenjskega obdobja je bistveno vprašanje: "Kako lahko drugim služim s tem, kar imam trenutno na voljo? Kaj lahko naredim na mestu, na katerem sem zdaj, da bom bližje podobi človeka, ki si jo je zame zamislil Bog?"

To je lahko tvoja pot do sreče v samo štirih korakih. Kaj lahko zanjo narediš zdaj?

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.