Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Nova epizoda oddaje Reflektor. S Petrom Pučnikom in Živo Štiglic o samskosti
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ne glede na spol pri določenih letih (recimo nekje po 30. letu) vsak, ki je samski, a čuti poklicanost v zakon in družino, začne razmišljati o svoji samskosti. Pridejo trenutki dvoma, osamljenosti, kdaj celo obupa.
Da je pomembno osmisliti svoj čas, živeti na polno vsak trenutek, a ne izgubiti upanja, so se strinjali vsi sodelujoči oddaje Reflektor z naslovom Bom večno samski? To so Živa Štiglic (ki skupaj z Mojco Giacomelli soustvarja programe Živi na polno), Peter Pučnik, duhovnik in salezijanec, ter Melita Košir, urednica Mavrice, ki smo jo prosili, da z nami deli svojo življenjsko izkušnjo.
A osamljenost v nekem trenutku ne pomeni, da je vse tvoje življenje osamljenost. Gre za trenutke, ki so križ - ta pa pride, ne glede na tvoj stan. Če bi se želel poročiti zato, da bi nekdo drug zapolnil tvojo praznino, pomeni, da je tvoja sreča odvisna od drugih. Vsak pa je poklican v to, da sam sebe uresniči s pomočjo Boga, ki ga je poklical v točno določen čas in prostor. Vsak je poklican, da se daje in s tem uresničuje. Če sem zapolnjen z nečim višjim, potem tudi občasna osamljenost ni problem.
Peter Pučnik dodaja: "Osebno mi ogromno pomeni duhovno očetovstvo. Za mlade, s katerimi delam, sem kot neke vrste duhovni oče. To pomeni, da ob najstnikih, ki se upirajo, zdržiš kot oče. Da se z otroki pogovarjaš, z njimi igraš nogomet … Ni lepšega občutka. Podobno tudi ob maševanju, spovedovanju doživljam ganjenost. Kaj mi je dano, ko lahko nekomu rečem: Bog ti je odpustil, pojdi v miru."
Petrova bolezen
Živa Štiglic je odločna: "Kdor hoče osebnostno rasti, bo rastel. Vsak dan ti prinaša priložnosti, da se zazreš vase. Zakaj je bila moja reakcija pretirana, zakaj me je nekaj razburilo, kaj mi ta situacija hoče povedati? Preko vseh odnosov, ki jih imamo z drugimi, lahko osebnostno rastemo, če dopustimo, da nas Bog ozdravlja."
Pri tem zna tudi kritično pogledati nase: "Osebno se samo čudim in zahvaljujem, kako sem se spremenila v zadnjih desetih letih. Če bi se pred desetimi leti poročila, nikakor ne bi prišla do vsega tega – čeprav sem si pred desetimi leti želela le poroke. K sreči je Bog pametnejši od mene in bolje ve, kaj je zame dobro."
Če si še samski in čutiš poklicanost, je zelo pomembno, da živiš na polno. Da ne životariš, da se ne počutiš, kot da si v čakalnici. Vsak dan ima vsak človek ogromno možnosti, da zares živi. Nikoli niso vse okoliščine popolne, vendar vedno imamo možnost, da se odločimo, da bomo živeli na polno.
Živa se je, denimo, pred časom odločila, da se vpiše na plesne vaje. Dodaja, da kot samski ženski to ni bilo ravno enostavno, in se pošali, da je tudi tam bilo ogromno priložnosti za osebnostno rast. A Bog vsakega od nas kliče v pustolovščino, ki se skriva tudi tam, kjer se zdi le rutina.
Peter Pučnik razmišlja: "Sozakonec nam je res lahko v izziv, ki nas preko konfliktov vabi v to, da se soočimo sami s sabo. A tudi za duhovnike pridejo take priložnosti, preizkušnje, ko smo soočeni s tem, da v življenju pademo, da se nam vse 'sesuje'. Takrat imamo možnost, da se smilimo samemu sebi, ali pa priložnost zagrabimo in si rečemo, iz tega bom nekaj naredil."
Tudi telesna hrepenenja kot samski lahko izročamo Bogu in se zahvaljujemo, da smo normalni, da čutimo, da smo ženske in moški. Vsak hrepeni tudi po telesni ljubezni, a v določenih okoliščinah vidiš, da to ni vse. Tako Peter, ki je duhovnik, pravi: "Če imaš okrog sebe ljudi, ki jih imaš rad in imajo radi tebe, potem celibata ni težko živeti. Res pa je, da je za ljudi, katerih jezik ljubezni je dotik, to nekoliko večji izziv. Tudi za mlade, ki v sebi čutijo veliko energije, strasti. Takrat prosite Boga: 'Bog, prosim, da ne bi tega nikoli zlorabil ali izkoristil.' Hkrati pa se mu zahvaljujte, da je vse to položil v vas in mu zaupajte, da bo On znal vse to tudi prav voditi."
