Pri 30 letih prvič pri adoraciji. “Če bi se zahvaljevali vsaj toliko, kot se pritožujemo, bi živeli veliko bolje”

"Izkusila sem gromozansko ljubezen! Čutila sem vročino po celem telesu, trepetala sem, oblile so me solze. Več ur nisem mogla govoriti in opisati tega stanja," se svojega spreobrnjenja med adoracijo spominja Poljakinja Marta Przybyła, ki je bila pred tem nastrojena proti Cerkvi.

Bili ste upornica, imeli ste se za ateistko …
Zli duh se opira na rane in v preteklosti sem mu odprla vsa mogoča vrata. Prihajam iz zelo revnega doma, kjer je bilo veliko težav. Zaradi revščine se nikoli nisem počutila sprejeto med svojimi vrstniki. Potrditev sem zato začela iskati v uporništvu. Rekla sem si, da če sem prej jokala zaradi drugih, bodo od tedaj dalje drugi jokali zaradi mene, jaz pa bom močna in nad njimi!

Tedaj se je začelo tudi moje navdušenje in zanimanje za metalsko glasbo, okultizem, spiritizem in demonologijo.

Oblačili ste se v črno, poslušali satanistične pesmi, podpirali splav in evtanazijo. Padli ste tudi v depresijo in imeli samomorilne misli.
Spominjam se, da so me na začetku srednje šole obhajale samomorilne misli. To je bila izkušnja, za katero nisem vedela, kako se je lotiti. Iskala sem pomoč pri psihiatrih. Uživala sem več vrst zdravil, ki pa mi niso pomagala.

Iskala sem tudi nasvete pri vedeževalkah, prebirala knjige o interpretaciji sanj. S tem sem zdravila svoj občutek, da me drugi ne cenijo. Sovražila sem otroke, jemala sem kontracepcijske tablete in govorila, da bom splavila, če bom kdaj zanosila.

Vse to so dopolnjevali še alkohol in odnosi z moškimi.
Da, na žalost sem iskala potrditev pri moških. Najprej me je to pomirjalo, nato pa sem več ur jokala v blazino. Nisem vedela, kakšno ljubezen v resnici potrebujem.

Želeli ste uradno izstopiti iz Cerkve.
Živela sem v svojem temnem svetu in prišel je trenutek, ko sem začela iskati informacije o apostaziji. Bala sem se, da bi imela ob morebitni smrti katoliški pogreb, čeprav je bilo to v mojem primeru malo verjetno. Želela sem uradno izstopiti iz Katoliške cerkve. Katoličane sem imela za zgube.

Družina mojega zadnjega partnerja je bila zelo verna. Udeleževali so se maš z molitvijo za ozdravljenje duše in telesa. Na obiskih so govorili o izkušnji Božje ljubezni. Spraševala sem se, kaj jemljejo, ker so se obnašali, kot da so na drogah. Lepo so govorili o Bogu. Po nekem srečanju so me prepričali, da grem z njimi v cerkev. Moj zadnji stik s cerkvijo je bil ob prvem svetem obhajilu. Hodila sem k verouku, vendar nisem ničesar razumela.

Kaj se je zgodilo, ko ste stopili v cerkev?
Presedela sem celotno mašo. Začelo se je češčenje in nisem imela pojma, kaj se dogaja okoli mene. Nisem imela pametnejšega dela, zato sem sedela s prekrižanimi rokami in strmela v tabernakelj, iz katerega je duhovnik vzel Najsvetejše.

In nastopil je trenutek, ki vas je popolnoma spremenil!
Izkusila sem gromozansko ljubezen! Čutila sem veliko vročino po celem telesu, trepetala sem, oblile so me solze. Več ur nisem mogla govoriti in nisem mogla opisati tega stanja.

Se je tako začel proces vaše transformacije?
Začela sem hoditi k maši. Hotela sem se spovedati. Po 23 letih sploh nisem vedela, kje naj začnem. Sveti Duh me je spomnil na kakšne stvari, ki sem jih storila, da sem bila čisto pretresena. Potem je bil tu še zakrament birme, h kateremu v šoli nisem pristopila. Za zavetnico sem si izbrala sv. Favstino.

Prvo češčenje pri 30 letih, izkušnja Božje ljubezni, spoved, graditev odnosa z Bogom. Kako pa se je začela duhovna bitka, v kateri zli duh ni popuščal?
Zbujala sem se, imela sem spalno paralizo, težave s prejemanjem obhajila.

Kakšne težave?
Trenutek po tem, ko sem pogoltnila raztopljeno hostijo, sem začutila, da se vrača skozi požiralnik, ostra kot nož. V stanovanju sem slišala renčanje psa, čeprav nimam hišnih ljubljenčkov. Vohala sem, kot da je nekaj zažgano, in ko sem prižgala eksorcistično svečo, jo je nekdo upihnil. Doživela sem drugo realnost, za katero ne dvomim, da obstaja.

Spomnili ste se svoje babice Marije.
Začele so se mi vračati podobe iz preteklosti, videla sem babico, ki je molila rožni venec. Ko je bila bolna, se je zbujala in se dotikala nočne omarice z rokami, da bi preverila, ali je njen rožni venec še na mestu.

Umrla je, ko sem imela približno sedem let. Ne spomnim se, da bi o tem kdaj govorila z menoj. Nisva živeli skupaj, videli sva se enkrat na teden, toda pogled na rožnovenske jagode med njenimi prsti se je ohranil v mojem spominu. Molila je za moje spreobrnjenje.

Sprejeli ste pomembno odločitev, da zamenjate službo. Iz luksuznega butika ste se odpravili v dom za starejše občane.
Leta sem delala v butikih, kjer sem prodajala ekskluzivne čevlje, ure, parfume. Nekega dne pa sem v molitvi vsa osramočena spoznala, da ne znam ljubiti. Prosila sem Boga, naj mi da novo srce in naj vzame tega, ki je iz kamna.

Znanka iz karizmatične skupnosti mi je nato povedala, da sestre serafitke, ki so vodile dom za starejše občane, ne najdejo kandidatov za delo.

Nihče ne želi delati za minimalno plačo …
Prestopila sem prag stavbe in bila v šoku. V vozičkih so se premikale ženske s kvadriplegično cerebralno paralizo. Nekaj dni nisem zajtrkovala, ker nisem mogla nadzorovati svojega refleksa. Gledala sem, kako so drugi menjali plenice.

V sebi sem čutila, da tega ne zmorem, želela sem zbežati. Za povrh me je napadla še moja varovanka, slepa ženska, ki ni tolerirala prisotnosti neznancev. Praskala me je. Tedaj sem v svojem srcu slišala: "Ostani, jaz sem te poslal sem." Bog je neverjeten, kajti moja prva izkušnja smrti je bila ravno smrt te ženske.

Potem se je začela še bolj ekstremna služba v hospicu.
Bog me je povabil, naj pazim na umirajoče. Dal mi je rahločutnost za skrb starejših. Začela sem se spraševati, kako so bili videti v mojih letih. Postala sem bolj nežna do njih.

Tukaj se je rodila ideja o blogu Tukaj se živi do smrti, kamor zapisujete konkretne zgodbe, opise odnosov z ljudmi. Katero od teh zgodb imate še posebej v spominu?
Vsaka zgodba je tako edinstvena, da ne morem izbrati zgolj ene. Navdih za ime bloga je bilo delo v hospicu. Želela sem pokazati, da to ni samo kraj, kamor hodijo ljudje umret, temveč da imajo sanje, čustva in želje.

Napisali ste tudi knjigo Dam vam novo srce. To ni le vaše pričevanje spreobrnjenja, ampak tudi zgodba o smislu življenja in njegovem dostojanstvu.
Ko sem začela delati v domu za starejše in hospicu, sem se začela sramovati svoje nehvaležnosti Bogu.

Kaj mislite s tem?
Nikoli se nisem zahvalila Bogu za to, da vidim, govorim. V hospicu so ljudje, ki že več let ne morejo sami jesti, hranijo jih po cevki. Nekega dne sem opazovala neko žensko, ki je gledala kuharske oddaje. Na list papirja mi je napisala: "Gospa Marta, gledam te programe, ker jem z očmi in se spominjam, kakšen okus ima paradižnikova juha." Mislim, da če bi se zahvaljevali vsaj toliko, kot se pritožujemo, bi živeli veliko bolje.

Kako skrbite za svoj duhovni razvoj?
Vsak dan se trudim iti k maši, pogosto sem tudi pri adoraciji. Skrbim za to, da sta Bog in Marija del mojega vsakdana.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.