Prepričana je bila, da je kot ateistka boljša od kristjanov, nato se je zgodilo nepričakovano

Jordan je od nekdaj okolico presenečala z drznimi in pronicljivimi vprašanji. Njeni starši so bili ateisti. Njihovo temeljno prepričanje je bilo, da si človek svojo vrednost določa sam prek svojega obnašanja. Kot zelo bistra deklica je Jordan, ki se je zavedala, da ni najlepša ali najboljša v športu, svojo identiteto gradila na občutku, da je od drugih pametnejša.

Pri enajstih letih je zavestno sprejela prepričanje, da Bog ne obstaja. V šolo je prinesla Sveto pismo, v njem poiskala nasprotja in verne sošolce izzivala z vprašanji. Nanje ji niso znali odgovoriti, kot je povedala za spletno stran 700 Club Interactive.

V srednji šoli je odkrila nasprotja tudi v svojem prepričanju. O sebi je razmišljala kot o dobri osebi – toda zakaj je nekaj dobro oziroma zlo? Od kod prihaja morala, če Bog ne obstaja? "Zakaj verjamem v človekove pravice?" se je spraševala. Ker ji tudi drugi teh ugank niso znali razvozlati, se je odločila, da bo na odgovore počakala do študentskih let.

Vpisala se je na Harvard – eno najboljših univerz. Tam se je soočila s svojimi mejami, saj je ugotovila, da ni več najboljša v razredu. Začela se je spraševati o sebi, kdo v resnici je in kaj ji daje vrednost. Globoko veren prijatelj je njeno razklanost še poglabljal. Zopet je načel vprašanje o izvoru morale.

Jordan je kot študijsko gradivo morala prebrati esej C. S. Lewisa. Srečala se je z njegovo mislijo, da je Bog dobrota in da smo dobri tudi ljudje, ko se ga trudimo posnemati. Ideja jo je pretresla, zato se je odločila, da bo znova prebrala Sveto pismo, ne da bi ga kritizirala, temveč poskušala razumeti.

Ustavila se je ob Jezusovem govoru na gori. Kristus je v njem poudaril, kaj pomeni biti dober. Prepričana je bila, da kot ateistka v moralnem življenju prekaša marsikaterega kristjana: ni spala s fanti, ni pila, ni preprodajala droge … skratka, bila je dober človek. Ko pa je prebirala Jezusove besede, se je zagledala v drugačni luči: kot jezno in vzvišeno osebo, ki ne ve, kako usmerjati svoje življenje.

Brala je naprej in prišla do 19. poglavja Janezovega evangelija. V križanem Jezusu je prepoznala leva Aslana iz njej poznane povesti Lev, čarovnica in omara (Zgodbe iz Narnije). Tokrat je sebe videla kot Edmunda, za katerega Aslan umre. S poistovetenjem s knjižnim likom, ki je zagrešil izdajstvo, se je zavedla svoje grešnosti in potrebe po odpuščanju ter zaradi občutka nemoči začela jokati. Pomoč ji je lahko ponudil le Jezus.

Po globokem duhovnem izkustvu je želela intelektualno spoznati Boga. Preučila je različna verstva, na koncu pa je odgovore vedno našla v Jezusu Kristusu, ki je bil na križu izenačen s popolno ljubeznijo. Želela mu je brezpogojno pripadati, zato je postala kristjanka.

Po koncu študija na Harvardu se je Jordan poročila, potem pa vpisala doktorat iz teologije. Dolgo je svojo vrednost iskala v lastnih dejanjih, danes pa se zaveda, da jo Kristus ljubi ne glede na to, kaj počne. V njegovih očeh je vredna toliko, da je bil zanjo pripravljen umreti.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, 02/2022.