separateurCreated with Sketch.

“Upam si trditi, da je človek, ki več bere, strpnejši ter prijaznejši”

mamainljubljana
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Urška Kolenc - objavljeno 01/06/23
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Ženska ženski – ustvarjalka Instagram profila mamainljubljana Ana

Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.

Darujem za Aleteio

Ana je ustvarjalka Instagram profila mamainljubljana, ki jo je življenje s Primorske pripeljalo v prestolnico.

Kljub vseprevzemajoči vlogi materinstva je med drugo porodniško začutila, da bi rada imela nekaj samo svojega, prostor, kjer lahko deli svoja čutenja, lepote in izzive vsakdana. "Prostor, kjer lahko ustvarjam vsebine, ki me zanimajo in želim o njih debatirati, navdušiti ali deliti mnenja z drugimi ljudmi. Kjer lahko fotografijo, oblikovanje ter ves moj 'poklicni del' združim s svojim 'zasebnim' delom, ki me je od vedno veselil; lepota vsakdana; dobri ljudje, dobre knjige, dobra kava in hrana, vpogled v kulturne ustanove, kvalitetni javni prostori, lepota otroških slikanic, mir sobnih rastlin, ... še vedno oziroma prav zato lahko vse to doživim tudi, če sem mama dvema malčkoma."

Tudi zaradi odzivov sledilk verjame, da njen profil "odkriva in slavi lepoto drobnih vsakdanjih stvari, ki v nas puščajo velike sledi".

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Tu najprej pomislim na dva scenarija; ali na tistega med tednom, ki se ponavadi začne kaotično in ko pravzaprav zadiham ter do zajtrka pridem šele takrat, ko mož in otroka odidejo od doma.

Drugi pa tisti med vikendom, ponavadi kar v soboto zjutraj; nikamor se nam ne mudi zares, otroka sta presrečna, ker je sobota in čaka nas sončni vikend z vsem, kar najraje počnemo skupaj.

Obema scenarijema manjka sicer en "ideal" in to je ta, da bi se lahko zbudila sama. :) Ampak tudi to baje spet enkrat pride, pravijo. Zaenkrat pa ne verjamem oziroma si sploh ne predstavljam, da bom morala otroka zjutraj res kdaj buditi ...

mamainljubljana

2. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Tu bom kar brutalno iskrena, kot me včasih opišejo drugi. Zame je najlepša vloga, ker me je naučila, da so tisti zares polni in pristni medsebojni odnosi ena mešana paleta barv; tako veselja in sreče kot tudi konfliktov in žalosti. Tako ekstatičnih vzponov in zmag kot tudi težjih situacij, ko bi najraje samo jokal v blazino. To je normalno. To je življenje.

3. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Res je, časa je v dnevu vsekakor premalo za vse, kar bi želela početi. To sem ugotovila že kot majhen otrok. Materinstvo pa me je neverjetno izučilo odločanja in tehtanja in postavljanja prioritet. Na to lahko gledam z obžalovanjem ali pa z mislijo, da me ta položaj prisili, da izberem res tisto najboljše za vse nas ter da rutino, ki je ne morem zares izbrati, čim bolj približam svojim željam. Tudi zaradi tega razloga sem po drugi porodniški dala odpoved in šla na svoje.

Odnos z možem pa je bil v zadnjih štirih letih, odkar sva postala dvakrat starša, bolj ali manj nehote postavljen na stranski tir. Tega se oba zavedava in ne skrivava oz. se ne sramujeva, ker veva, da sva naredila najboljše, kar sva lahko. Šele zdaj, ko je najmlajša stara dve leti, se je začel "midva" počasi bolj izrazito spet vračati v naš družinski slovar.

Pomembno se mi zdi, da ne pozabiš na majhne pozornosti in malenkosti, ki so zelo specifične za vsak odnos posebej. Pri naju je to npr. jutranja kavica ali čaj, kosilo za v službo, to, da mi on prenese kolo čez stopnice v klet, ... vse, kar pomeni: v tem vsakodnevnem kaosu mislim tudi nate. Vidim te in si mi pomemben. Poleg takšnih malenkosti pa je najin odnos spet dobil več prostora, ko sva pri hčerinem enem letu poiskala občasno pomoč varuške. Otroka prevzame le dvakrat mesečno za dve uri, a za najin odnos je to bistvena razlika, ker "neplačanega" varstva praktično nimamo. Štiri ure na mesec čez dan samo za naju. Nekaj je nekaj, nič ni nič.

Zmenek v pižami
Preberite še :Zmenek v pižami

4. Pred enim letom ste se podali na samostojno podjetniško pot. Kaj vam na tej poti predstavlja največji izziv? 
Na začetku mi je bil največji izziv sprejeti nepredvidljivost, nepričakovane odpovedi projektov ... pa celotno organizacijo pridobivanja novih strank, vsega, kar je treba praktično opraviti pred tem, ko dejansko dobiš projekt, za katerega boš nekoč na koncu izdal račun. 

Zdaj sem, recimo, vse to sprejela in mi je na neki način presenetljivo tudi v veselje. Ko se enkrat preseliš iz te mentalitete mesečne plače na točno določeni datum, je lahko zelo strašljivo, ampak pride pa zraven marsikaj dobrega in trenutno vsega tega ne bi zamenjala za "običajno" službo.

Trenutno mi bolj povzroča skrbi časovno usklajevanje medsebojnih projektov, ki se zaradi naročnika zavlečejo običajno kar veliko dlje, kot je bilo načrtovano, in rinejo v časovnico naslednjega projekta. Dejstvo je, da si kot samostojni podjetnik pač sam za vse.

mamainljubljana

5. Kaj vas je privedlo do odločitve, da ste lansko jesen ustanovili bralni klub, ki ste ga poimenovali Bralna usedlina? Katere tri do sedaj prebrane knjige bralnega kluba bi priporočili v branje tudi našim bralcem?
Razlogov je veliko. Najbrž sem v prvi vrsti želela mamicam sporočiti, da si lahko vzamejo čas tudi za branje. Jih spodbuditi, da se lahko spet vrnejo v to aktivnost, ki jim je nekoč prinašala veselje. S tem imam v mislih tudi sebe, ki sem se v branje vrnila šele med drugo porodniško. Pa iz želje po debati. Knjiga ti ogromno da, če jo prebereš. Še več ti pa da, če o prebranem z nekom debatiraš. Izmenjuješ mnenja, ki so si lahko zelo različna, celo nasprotujoča. Verjamem, da nas to bogati.

Glavni razlog pa je najbrž utopično naiven; želim si spreminjati in aktivno ustvarjati boljši svet zase in za najina otroka. Kar nekaj raziskav je že bilo izvedenih na temo, da je višja bralna kultura neposredno povezana z boljšo kakovostjo življenja. Upam si trditi, da je človek, ki več bere, strpnejši ter prijaznejši. Drugače pa tudi zelo uživam v bralnih debatah in v družbi žensk, ki prihajajo na mesečna srečanja bralnega kluba v živo. Saj pravim, cel kup razlogov. :)

V branje vašim bralcem pa bi od vseh osmih branj bralnega kluba priporočila moje top tri iz te prve bralne sezone:

  • Osvobojena (T. Westover),
  • Kurji pastir (F. Lainšček) ter
  • Tok Ljubezni (A. De Botton).

6. Kako si v vsakdanu sami vzamete čas za branje?
Berem izključno zvečer, potem ko oba otroka zaspita, pol ure do eno uro. Marsikaj se da prebrati tudi v tako kratkem času, sploh če to res počneš vsak dan. Izjemoma si na vsake toliko časa, recimo enkrat mesečno, dodatno vzamem, ker mi skrajšan delovnik to omogoča, dodatne dve do tri ure branja skozi dan. Sploh če pridem do tiste točke v knjigi, ko jo preprosto moraš čim prej prebrati do konca.

7. Veliko pozornosti na svojem Instagram profilu namenjate tudi otroškim slikanicam, predvsem ilustracijam. Katere odlike ima dobra ilustracija?
Dobra ilustracija premakne oko in srce bralca. Daje misliti, sproža proces čudenja, čutenja, povezav, vprašanj ... Večkrat se po mojem mnenju nekoliko napačno predvideva, da je dobra ilustracija odvisna le od oči bralca, ki ima, kot vemo, vsaka svojega malarja. Pa sem prepričana, da ni tako. Seveda se lahko dobra ilustracija pojavi v nešteto različnih oblikah. Seveda se naši okusi razlikujejo, a dobra ilustracija je pravzaprav ena izmed zvrsti umetnosti. In to želim bralcem pokazati tudi s projektom, ki ga pripravljam za to poletje. A naj ta zaenkrat ostane še skrivnost.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Obe materinstvi oz. starševstvo, ki ga z možem peljeva praktično skorajda brez podpore, saj sva si družino in življenje ustvarila daleč proč od vseh sorodnikov in zaledja, ki sva ga poznala in od koder prihajava. Česa vsega me je naučilo ... to je pa snovi za eno knjigo. Za zdaj pa nas vrnem kar na odgovor na drugo vprašanje.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Tu bi rada najprej izpostavila; lahko si pustiš oz. dovoliš biti slabe volje, s tem ni nič narobe. Tako bo po mojih izkušnjah najhitreje odšla. Drugače pa nimam zares neke misli, bolj modro nebo in narava. Zame to vedno deluje.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker se v ženski naravi skriva nekakšna globina občutenja ter čustvovanja, ki ti, če si dovolj pogumna zanjo, omogoča neverjetno povezanost in globino v odnosih, ki je, ko je enkrat doživiš, ne pozabiš, in lahko samo pomisliš; to je to. Zato živim(o).

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.

Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
 
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Postanite del naše zgodbe

Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.

Top 10
See More
E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.