separateurCreated with Sketch.

Kako je mladi slovenski duhovnik postal kaplan na križarki

rok pogacnik
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Lojze Grčman - objavljeno 23/05/23
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Si predstavljate, da križarka postane vaša župnija?

Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.

Darujem za Aleteio

Kaplan v veliki župniji, v kakšni podeželski fari, kaplanska vloga v katoliški šoli, delovanje v policiji ali vojski … Vse to si verjetno predstavljamo brez posebnih težav, kajne? Kaj pa kaplana na ladji, natančneje križarki? Mladi duhovnik Rok Pogačnik pa ne le, da si to predstavlja, on je dejansko bil kaplan na ladji.

Po spletu okoliščin je rekel da povabilu, ki mu je prineslo edinstven izkušnjo. Z ogromno križarko, dolgo okrog 300 metrov, ki sprejme 3.500 potnikov in ima približno 1.200 članov posadke, so dva tedna križarili med Kanarskimi otoki in Madeiro.

"Ladja je postala moja mala župnija"

Rok, sicer duhovni pomočnik v župniji Dobrepolje, je bil odgovoren za duhovno oskrbo predvsem ladijskega osebja, a tudi potnikov: "Ladja je za 14 dni postala moja mala župnija, bil sem na voljo za spoved in pogovor, ljudje so prihajali z najrazličnejšimi težavami. Posadka živi v zelo zahtevnih okoliščinah: daleč od družin, nekateri njeni člani tudi po deset mesecev ne vidijo domačih. Imajo naporen delovnik, odnosi na ladji so specifični."

Osebje je bilo večinoma sestavljeno iz Angležev, Indijcev in Filipincev. Večinoma so bili med njimi katoličani, nekateri tudi anglikanci. Predvsem pripadniki zadnjih dveh narodov so ga navdušili s svojo spoštljivostjo, odprtostjo in predvsem pobožnostjo.

Podobe s kaplanovanja na križarki:

"Brez vas ne bi bilo božiča"

Velikokrat so ga, ko je prišel mimo, prosili za blagoslov. Na primer kar na hodniku ali v restavraciji, kar ga je zelo nagovorilo: "Duhovnost so vzeli kot povsem normalno stvar v življenju. V Sloveniji bi si kaj takšnega težko predstavljal … Videl sem, na primer, kako globoko so se Indijci priklonili, ko sem jih blagoslovil z Najsvetejšim. Čutil sem, kako potrebujejo duhovnika. 'Če ne bi bilo vas, ne bi imeli božiča,' so mi dejali. Potrebovali so zakramente, oznanilo."

Na dan je imel dve maši: ob 8.30 in 23.30 – prav ste prebrali –, ko posadka konča svoje delo. "Po maši se je nabrala še cela vrsta ljudi, ki so prosili za blagoslov. To so ljudje, ki se po celodnevnem delu še dobijo v skupinah in molijo rožni venec. To je preizpraševalo tudi mojo vero v blagoslov. Osupljivo!" je navdušen mladi duhovnik, posvečen leta 2019.


To je bil res božič zunaj klasičnih okvirjev, z božičnimi okraski na palmah in jaslicah na vročih tlakovcih. "Neki župljan me je vprašal, kakšni so to katoličani, da gredo za božič na križarjenje. Odgovoril sem, da morda veliko bolj sproščeni in polni življenja kot Slovenci, ki 'moramo' biti doma, se včasih na mrtvo skregamo in smo vsi zoprni. Na ladji so bili verniki, ki vsak dan molijo devetdnevnice, kljub napornemu delovniku se zvečer zbirajo v molitvenih skupinah in podobno."

Polnočnica v restavraciji

Polnočnico je daroval v veliki restavraciji, prišlo je kakih 300 ljudi. Sveta noč na križarki ni odmevala, zato pa je božič minil v taktih indijske glasbe. Posadka je želela polnočnico tudi za drugi sveti večer, da so lahko v novo leto vstopili s sveto mašo.

Rok je bil nekakšen "klicar Boga za ljudi, ki so se na ladjo prišli sprostit in uživat". Dvotedensko poslanstvo je vzel nadvse odgovorno, nikakor ne kot oddih. Doživel je tudi težke, življenje spreminjajoče spovedi in pogovore.

Še nekaj fotografij z ladje:

"Do mene je prišla kapitanova žena, ki ni bila katoličanka. Prosila me je, naj molim za mlado moževo nečakinjo, ki umira. Imata štiri otroke. Na gala večerji, kamor so me povabili, smo se tri ure pogovarjali o veri. Zanimalo jih je vse. Kapitan me je prosil, da bi se še dobil s starejšim sinom. Pogovarjala sva se še dve uri in pol. Pokazali so veliko hvaležnost, da sem jim bil na voljo za to."

Ko vidiš morje, razmišljaš, kako je Bog dober, koliko večji od teh naših majčkenih poti. On, ki je tako neskončno čudovit, hoče dati človeku svoje življenje, svojo milost, ga reševati v vsakem trenutku. Res čudovito.

Globok pogovor z nekdanjim tajnim agentom

Najtežja, a obenem najlepša izkušnja med vsemi pa je bila povezana s starejšim gospodom. "Ko sem se usedel za mizo v jedilnici, me je pogledal, se zdrznil in mi dejal, da ne bi smela sedeti skupaj. Po eni strani se mi je zdelo, kot da mu je neprijetno. Po drugi pa sem začutil odtenek norčevanja. Glede na odzive in veliko spoštljivost drugih sem bil malce užaljen oziroma se mi je zdelo nenavadno. Do njega sem bil spoštljiv, pozneje se je izkazalo, da tudi on ni bil zlonameren," pripoveduje "oče" (father), kot so ga klicali na ladji. 


Izvedel je, da je gospod nekdanji tajni agent. Med njegovimi nalogami so bile tudi likvidacije teroristov. V sebi je nosil veliko težo. O svojem življenju mu je razlagal s solzami v očeh. Tudi o tem, kako je v neki akciji videl prijateljeve okončine obešene po drevesih. Videl in doživel je hude stvari.

Neprecenljiva izkušnja

"Pogovarjal sem se z njim, bil sem sočuten. Prosil je za še eno srečanje. Na koncu mi je solznih oči rekel, da je bilo že namenjeno, da je nekdo hotel, da sediva skupaj. Doživel sem veliko žejo po Bogu. Vsak človek v sebi nosi neko zgodbo in se trudi svoje življenje 'sfurati' vsaj približno dobro," ugotavlja Rok Pogačnik in je hvaležen za neprecenljivo duhovniško izkušnjo: "Ta mi je dala zavest, da sem kot duhovnik tisti, ki mora prinašati Jezusa vsak trenutek na vsako mesto tega sveta."

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Postanite del naše zgodbe

Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.

Top 10
See More
E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.