Čudovito prijateljstvo s sv. Jožefom: “Ves čas ga kaj prosiva, on pa nama pomaga”

Poljakinji Barbari je sveti Jožef blizu že od malega. "Prve molitve k svetemu Jožefu so me učili stari starši. In ta sveti Jožef se mi je začel odkrivati," trdi Barbara.

Kot najstnica je molila za dobrega moža, zdaj pa z nasmehom pravi: "Imam dobrega moža! Poročena sva 24 let. Imava tri hčerke in še dva otroka v nebesih. Pred skoraj dvema letoma sva dobila zeta, pred enim mesecem pa vnučko. V najin zakon je sveti Jožef prinašal različne milosti."

Barbarin mož Pavel je eno leto iskal novo, boljšo službo, med tem pa molil litanije k svetemu Jožefu in potrpežljivo čakal na dobro ponudbo. Nazadnje je med romanjem v Medžugorju odprl razpis za delovno mesto, ki bi mu bilo pisano na kožo. Kar od tam je poslal svoj življenjepis in dobil delo, ki ga z veseljem opravlja še danes. "To je bilo znamenje od Boga!" trdi Barbara.

Čakal pa ju je še večji poseg svetega Jožefa.

"Pred šestimi leti sem zbolela za rakom," se spominja Barbara. "Želela sva še enega otroka, vendar sem na žalost splavila."

Po splavu se je v njenem telesu pojavil smrtno nevaren rak. Na nedeljo Božjega usmiljenja je njena družina molila rožni venec za njeno zdravje.

Okrepčana z molitvijo se je odpravila v bolnišnico na kemoterapijo. Ljudje, ki so jo srečali, so bili presenečeni nad njeno močjo in upanjem. "Spraševali so me, od kod imam to moč, da se ne bojim kemoterapije," se spominja.

Na žalost so jo doletele še težje preizkušnje.

Pričevanje (v poljščini):

"13. maja tistega leta je bila 100. obletnica Marijinih prikazovanj v Fatimi. Marija je prosila, naj darujemo svoje trpljenje. To povabilo sem vzela osebno in darovala svoje trpljenje za duše, ki trpijo v vicah in daleč od Boga," pravi Barbara.

Toda njeno zdravstveno stanje se ni izboljšalo.

Nato je v akcijo stopil sv. Jožef. Prijatelj duhovnik ji je predlagal devetdnevnico k svetemu Jožefu, torej devet maš, ki bi jih darovali za njen namen.

Za pomoč je začela moliti tudi k svojemu nerojenemu otroku. "Prosila sem ga, naj posreduje zame pri Bogu za potrebne milosti," se spominja. V njeni glavi se je tedaj pojavila podoba:

"Videla sem majhno roko otroka, ki mi je nekaj podajal. Nekaj majhnega in rjavega. Pomislila sem, da je čokoladica. Na njegovi roki je bil zavezan moder trak," pravi.

Utrujena po dolgem dnevu v bolnišnici je Barbara zaspala.

Ko se je zbudila, je možu povedala o svojem videnju. Čez manj kot pol ure je na njena vrata potrkal duhovnik.

"Prinesel mi je izvezeno podobico svetega Jožefa. To je bila moja 'čokoladica' – rjavi kos blaga in na njem podoba Jožefa, ki drži Jezusa v modri haljici!"

Tudi po tem se njeno stanje ni izboljšalo. Nekega dne je v trebuhu začutila hudo bolečino. Zdravniki niso mogli diagnosticirati, kaj točno se je zgodilo, le da je prišlo do notranje krvavitve.

"Ležala sem v bolnišnici, kjer so mi dajali transfuzijo krvi. Poleg mene je sedel moj mož Pavel. Tedaj sem začela moliti k sv. Jožefu: 'Ti si zavetnik življenja in smrti in ne glede na to, kar se zgodi, se ti izročam. Ukrepaj!' Na presenečenje vseh se mi je stanje izoljšalo!"

Kljub težkemu zdravstvenemu stanju je začela hitro okrevati. Znova je začela tudi s kemoterapijo, ki je tokrat dala boljše rezultate. Nazadnje je le popolnoma okrevala!

"Spraševala sem Boga, zakaj se mi je to zgodilo. Morala bi pričevati o moji zgodbi na duhovnih vajah, vendar sem namesto tega šla še na zadnjo kemoterapijo," se spominja.

O svojem načrtu za oznanjevanje Jezusa in obžalovanju, da je bila namesto tega v bolnišnici, je spregovorila z eno od pacientk, s katero se je skupaj zdravila. Odziv pacientke jo je presenetil.

"Ta ženska mi je rekla: 'Tu si bila zame. Bog te je postavil na mojo pot, da bi skupaj molili, da bi mi lahko povedala o Njegovi ljubezni do tebe in do drugih," se spominja.

"Z možem sva otroka pod posebnim varstvom svetega Jožefa," se smeje Barbara: "Ves čas ga kaj prosiva, on pa nama pomaga."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.