“Moja krhkost me dnevno opominja na to, da je vse, kar živim, velik dar”

"Sem hči, sestra, teta, v prvi vrsti pa Božji otrok," se opiše Bena Briški iz Ljubljane, voditeljica glasbene zasedbe Sol zemlje, pod imenom Hči groma pa ustvarja avtorsko glasbo in na prve petke sodeluje z brati kapucini v Štepanji vasi. Tu in tam napiše kakšen članek, povezan z duhovnostjo. Nekoč je bila skavtska voditeljica, od nedavnega pa je prostovoljka pri Karitas.

"Rada kuham in ob tem sproščam domišljijo, kako najbolje porabiti hrano, ki jo imam na voljo in morda na prvi pogled ne daje vtisa, da paše skupaj. Rada vzamem v branje kakšno zanimivo knjigo, ali pa medtem, ko imam roke zaposlene s kakšnim ročnim delom, poslušam podkaste s teološko, duhovno ali praktično življenjsko vsebino," še pove o svojem prostem času.  

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
V zadnjih nekaj mesecih je zame idealen začetek dneva jutranja sveta maša in adoracija v tišini, ki mi pomaga polniti dušne baterije, da mi čez dan v napetostih dneva manjkrat (idealno ničkrat :)) popustijo živci. Dogaja se povprečno enkrat na teden.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Opažam, da dan poteka drugače, če ga preživljam v čistih oblačilih, ki se skladajo z naravo dela, ki me čaka v tistem dnevu, kot če v naglici zjutraj vržem nase nekaj, kar me bo še cel dan spravljalo v slabo voljo vsakič, ko se vidim v ogledalu ali pa se z obleko zataknem ob kakšen ostrejši rob v službi. Če sem se uspela zjutraj tudi počesati in na obraz nanesti vlažilno kremo, je pa ponavadi že praznik :)

Bilo je obdobje, ko so bili moji standardi za odhod med ljudi precej višji, a sem z leti ugotovila, da je nasmejan obraz najlepše ličilo.

3. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Trudim se, da ne bi nosila s seboj teže nesporazumov, ki so del življenja, a brez občasnega ventiliranja žal ne gre.

Ker pa je moj urnik razgiban in grem pogosto iz službe in od kakšnega opravka direktno k večerni maši, se težave večinoma že razkadijo do časa, ko prispem do stanovanja, ki ga delim s sostanovalkami.

4. Katere so nepogrešljive komponente, ki bi jih morala vsebovati vsaka slavilna skladba? Katera skladba najbolj nagovori vas?
Najbolj me nagovarjajo skladbe, v katerih se čuti, da črpajo iz osebnega svetega trenutka srečanja z Bogom, ki so v sozvočju z Božjo besedo in se dotaknejo nečesa podobnega v meni. Slišim mnogo slavilnih skladb, ki se sicer zdijo napisane 'prav', govorijo o Bogu, imajo všečno melodijo, besedilo, ki gre hitro v uho, a jih nekako ne uspem posvojiti, medtem ko me kakšne druge nagovorijo do živega in ostanejo v meni, da se jih še po mnogih letih ne naveličam. Seveda so okusi in obdobja življenja različni in gotovo je za koga drugega navdihujoča tudi marsikatera skladba, ki je sama ne doživljam kot take.

5. Na kakšne načine vnašate slavljenje Boga v vsakdan?
Včasih dan začnem s poslušanjem slavilne pesmi, ki se mi je motala po glavi, ko sem se prebudila. Ko sem na poti v službo ali iz nje, molim, včasih z glasbo, včasih "z obrazci". Neredko si slavilno glasbo zavrtim tudi med rutinskim delom v službi, da gre lažje od rok in da se spomnim, da je tudi v tem, kar delam, Božja roka z mano.

Zadnje čase znova skladam sama pri sebi, večinoma stavke, ki tekom časa zorijo v pesem, ali pa jih ponavljam kot kanon, da se mi pomagajo umiriti, ko začutim, da me dogajanje presega in preplavlja. Trudim se zahvaljevati Bogu za vse, tudi za neprilike, vedno pa je prostor za izboljšave. :)

6. Nam lahko zaupate, kaj se v trenutkih slavljenja dogaja v vas?
Marsikdaj se trudim samo v zvestobi ostati v trenutku, s petjem dati naprej, kar mi je bilo podarjeno, in odganjam nadležne misli, ki mi skušajo odvrniti pozornost od skrivnosti Božje navzočnosti v Najsvetejšem zakramentu, pred katerim najpogosteje preživljam slavilne večere. So tudi lepi, pristni trenutki, ko se s soglasbeniki v pesmi res povežemo in v harmoniji pojemo kot eno, večglasno telo.

Neopisljivi in kot biseri redki pa so trenutki, ko me hvaležnost in lepota Božje navzočnosti preplavi in gane do te mere, da za kratek čas onemim in obsedim v čudenju. 

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Pred nekaj leti sem imela operacijo kolena, ki je iz rutinske zavila v nenavadno smer, ki je podaljšala okrevanje, med katerim sem poleg mišic izgubila čut za ravnotežje in pridobila izjemen strah pred gibanjem, ki me v sledovih še vedno spremlja na vsakodnevni ravni.

Obenem so se mi dogajale tudi osebne, psihične stiske, ki niso imele izvora v nemoči telesa, in na neki točki sem celo izgubila upanje, da bom kdaj bolje, predvsem v telesnem smislu, ker sem se dolgo časa borila za dobro ravnotežje in suvereno hojo, da bi se lahko fizično umaknila iz okolja, kjer mi je upadala motivacija za okrevanje.

Potem, ko sem nekatere stvari sprejela, se pri drugih bolj potrudila in se predvsem oklenila Boga in mu prepustila svoje zdravje, se je počasi začelo obračati na bolje, do te mere, da sem lahko spet začela hoditi v službo. Še vedno sem v marsikaterem gibu omejena, ker zdravje sklepov ni več 100-odstotno, zmorem pa več, kot sem si takrat lahko skozi oči strahu sploh zmogla predstavljati in upati, in verjamem, da lahko še v marsičem napredujem.

Danes sem hvaležna za to preizkušnjo, ker me je prekalila, pomagala iti bolj v globino sebe in odnosa z Bogom ter še bolj prečistiti prioritete v življenju. Čutim moč v sebi in se zavedam, da ni moja zasluga, saj me moja krhkost dnevno opominja na to, da je vse, kar živim, velik dar.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nekoč bom razumela, zakaj je Bog dopustil to stisko, ker sem pa še živa, bo treba na to še malo počakati :)

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Kadar sem zvečer doma, skupaj z nekaj somolilkami molim rožni venec, ki nas je povezal v začetku prve kovid karantene marca 2020. Če pa pridem pozno s kakšnih pevskih vaj in drugih obveznosti, pa je zame umirjanje že umivanje zob in preoblačenje v pižamo.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker je v naši naravi materinskost, ne glede na to, ali imamo biološke otroke, in mi je v izziv in veselje odkrivati, kako jo živeti v svojem življenju na način, ki ga je predvidel Bog, ko nas je ustvaril. Seveda brez pogreškov ne gre, je pa lepo, če uspe. :)

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.