Katoličani v Ukrajini: “Veliki petek je postal naš vsakdanji kruh”

Ob začetku ruske invazije na Ukrajino so se Kijevčani zatekli v kleti, zaklonišča in postaje podzemne železnice. Tja so kmalu za njimi prišli tudi duhovniki in misijonarji, da bi bili s svojimi ljudmi. Tudi pozneje, v vzhodnem delu države, so duhovniki ostajali z verniki, da bi jim lahko vlivali upanje.

V novi knjigi z naslovom Ukrajina pod križem poglavar Ukrajinske grkokatoliške cerkve Svjatoslav Ševčuk pripoveduje tudi o tej plati vojne, ki je večinoma ne poznamo. O tem, kako jih je vojna spomnila na čase komunizma, ko so se verniki morali skrivati v "podzemlju", o tem, kako so ljudje v vojni iskali tolažbo pri duhovnikih in kako jim je Cerkev prišla naproti.

Avtor knjige je novinar John Burger, med drugim tudi sodelavec ameriške izdaje Aleteie, njegove članke, prevedene v slovenščino, pa lahko preberete tukaj. Je Američan, brez družinske navezave na Ukrajino, ga pa zelo zanimajo vzhodne cerkve – tako katoliške kot pravoslavna. Tako je, ko je Njegova blaženost Svjatoslav Ševčuk prišel na obisk v ZDA, prosil za intervju z njim. Po tem, ko je o njem napisal nekaj člankov, so Ševčukovi sodelavci predlagali, da bi napisal njegovo biografijo. Privolil je, iz projekta pa se je razvil intervju, primeren za objavo v knjigi.

"Nisem se želel osredotočiti na Njegovo blaženost, ampak ga predstaviti kot predstavnika ukrajinskih katoličanov, da bi bralci bolje razumeli, kdo so Ukrajinci in kdo grkokatoličani. Ker je Ševčuk rojen leta 1970, lahko dobro razloži novejšo zgodovino ukrajinske grkokatoliške cerkve in njeno bitko za preživetje. Svojo mladost je preživljal v času, ko so sovjetske oblasti Cerkvi prepovedale delovanje. Iz prve roke nam je lahko povedal, kako je bilo imeti bogoslužje na skrivnem, študirati v podzemnem semenišču in tvegati življenje za to, da so ostali zvesti Kristusu," pojasnjuje Burger.

Ocenjuje, da ima Ševčuk dober vpogled v trenutno dogajanje v družbi, njegov pogled pa nam lahko pomaga dogodke v svetu danes videti v krščanski luči. "To se je izkazalo za še posebej dragoceno v zadnjih 12 mesecih."

Burger je za Aleteio Slovenija odgovoril še na nekaj vprašanj.

Nadškof Ševčuk v knjigi opisuje veliko impresivnih dogodkov iz vojnega časa. Kateri se je vas najbolj dotaknil?
Ko je Rusija 24. februarja 2022 napadla, so varnostni organi odkrili seznam ukrajinskih političnih in civilnih voditeljev, za katere so Rusi pričakovali, da bodo organizirali močan upor proti njihovim načrtom za vzpostavitev proruske oblasti v Kijevu. Na tem seznamu je bila tudi Njegova blaženost Svjatoslav Ševčuk.

Ruski agenti so bili takrat že v Kijevu z namenom, da izvedejo svojo nalogo. Infiltrirali so se celo v mladinsko skupino in zbor ukrajinske katoliške katedrale v Kijevu. Na srečo so jih župljani odkrili in jih izročili oblastem.

To me je spomnilo na leto 1945: Ko je Sovjetska zveza prevzela oblast v Ukrajini, je Stalin aretiral škofe Ukrajinske grkokatoliške cerkve – to je bil poskus obglavljenja Cerkve.

Cerkev je na simboličen način šla v podzemlje spet februarja 2022. V prvih dneh invazije se je veliko ljudi zateklo na postaje podzemne železnice. Duhovniki so šli tja in tam darovali svete maše, spovedovali in tolažili ljudi.

Kaj po nadškofovih besedah zdaj prestajajo ukrajinski katoličani?
Cerkev je v nevarnosti, ker tuji režim, ki želi nadzorovati Ukrajino, vidi Cerkev kot oviro pri izvrševanju svojih načrtov. S področij, ki jih je okupirala Rusija, poročajo, da Cerkev ne sme izvrševati svojih pravic. Dva ukrajinska katoliška duhovnika so ruske sile v Berdjansku novembra aretirale in sta še vedno v ujetništvu. Poročajo, da so ju mučili. Toda – kot praktično vsi škofje in duhovniki – sta zavrnila, da bi ob okupaciji zbežala pred nevarnostjo. Vsi so ostali z ljudmi.

Na področjih, ki jih še vedno nadzoruje Ukrajina, se Cerkev – tako kot vsa ukrajinska družba – po najboljših močeh trudi, da bi nadaljevala življenje, kakor se najboljše da. Med Ukrajinci je močan duh solidarnosti, k temu pa vsekakor pripomore tudi Cerkev. Karitas je zelo aktivna pri odgovarjanju na potrebe beguncev, tistih, ki imajo poškodovane domove, ki jih zebe, ki so zaradi ruskih napadov na infrastrukturo brez ogrevanja in elektrike. Posamezne župnije so postale centri za humanitarno pomoč.

Kako je ta pogovor in pisanje te knjige vplivalo na vas, na vaš odnos do Ukrajine, do Cerkve?
Po tem, ko sem v Kijevu leta 2019 intervjuval Njegovo blaženost, sva z ženo imela priložnost obiskati različne dele mesta in zahodne Ukrajine. Duhovnik, ki je bil najin vodič in prevajalec, nama je pokazal različne zanimivosti, vključno s podzemnim semeniščem, kjer je Njegova blaženost kot mlada študirala.

V Lvovu sva obiskala skromno stanovanje, ki je danes urejeno v nekakšno svetišče oziroma muzej. To je bilo domovanje škofa Vasila Veličkovskega, ki je zdaj že razglašen za blaženega. V kotu je stala preprosta miza z različnimi običajnimi kuhinjskimi pripomočki, kot sta krožnik in majhna čaša. Uporabljali so jih za bogoslužja, ko so ljudje prihajali tja, da bi prejeli zakramente. Če so prišli agenti ruske varnostne službe, da bi aretirali katoličane, ki nezakonito izvajajo svoje verske pravice, je bilo preprosto te predmete postaviti nazaj na polico in zdelo se je, da to ni nič več kot le prijateljsko druženje.

Stal sem pred improvizoričnim oltarjem in razmišljal o tem, kaj vse so ti ljudje morali prestati, da so lahko prakticirali svojo vero, in ganilo me je do solz. Tu v ZDA si naši škofje prizadevajo, da bi obnovili vero v najsvetejši zakrament. Mislim, da bi bilo zelo koristno, če bi se več katoličanov na Zahodu poučilo o tem, kako so njihovi bratje in sestre v veri v zgodovini trpeli. Kdo bi se trudil vse to prestati, kdo bi na take načine tvegal svoje blagostanje, če bi to bila le kruh in vino?

Knjiga oziroma pogovor pa se dotika tudi številnih drugih področij. Tu sta le dve odlični misli nadškofa Ševčuka: