Zgodbe, ki pretresejo. “Najhuje je za otroke”

Onkraj pretresljivih prizorov vojne v Ukrajini smo priča številnim zgodbam upanja in solidarnosti med ljudmi po vsem svetu. Ukrajincem, ki so čez noč ostali brez svojih domov, prostovoljno pomagajo tudi številni posamezniki in društva v Sloveniji.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Ob otvoritvi ukrajinskega dobrodelnega centra Chervona Kalyna smo se pogovarjali z dvema prostovoljkama, ki sta se iz Ukrajine v Slovenijo preselili že pred nekaj leti. Delili sta svojo izkušnjo prostovoljstva in zgodbe, ki jih slišita od beguncev in prijateljev, ki so ostali v domovini.

Prva je Inna, ki se je z možem in hčerko v Slovenijo preselila pred tremi leti in pol. V Slovenijo so prišli, ker sta z možem ugotovila, da situacija, v kateri se je znašla Ukrajina, zaradi napetosti, ki trajajo že več let, ni spodbudna za njuno hčer. Hči je stara devet let in kot pravi Inna, se tu počuti zelo dobro in domače.

Kot je povedala Inna, je to, da se morajo družine ločiti, res hudo. Veliko ljudi si želi vrniti v Ukrajino, vendar pa vsi nimajo več doma, v katerega bi se lahko vrnili. Pove tudi, da je njeni hčeri tu zelo lepo, otroci so jo lepo sprejeli, ljubeče sprejemajo tudi ukrajinske otroke, ki zdaj prihajajo k njim v šolo.

Povedala je, da so v času, ko se je rodila hči, živeli v Buči, mestu, ki doživelo hud napad, o katerem govori ves svet. Tam imajo veliko prijateljev. Sporočili so jim, da blok, v katerem so živeli, še stoji, sosedje so še živi. Govorila je s prijateljico iz Irpina, ki še ima hišo, vendar so pred nekaj dnevi v hišo vdrli vojaki in jim ukradli ves denar, nakit in druge dragocenosti.

Prostovoljka Tanja v Sloveniji živi že 19 let. Poročila se je s Slovencem in si tu ustvarila dom in družino. Med pogovorom so se ji v očeh večkrat nabrale solze, saj je priča mnogim hudim zgodbam.

V centru dela vsako dopoldne, vsakič ji pomagajo tudi štirje prostovoljci. Vsak dan je na razpolago tistim, ki jo potrebujejo. Iz srca je hvaležna slovenskim organizacijam, ki so priskočile na pomoč. V prazničnih dneh bodo za otroke organizirali delavnico barvanja pirhov, da bodo imeli vsaj nekaj od praznovanja in se, kot pravi Tanja, morda vsaj enkrat nasmehnili.

Kot je povedala, so ljudje, ki pridejo po potrebščine, zelo hvaležni in skromni. V očeh pa vidiš strah, neodločnost in negotovost, kaj jih čaka jutri.

Zaupala nam je zgodbo ukrajinske družine, ki jo je spoznala pred kratkim. Njihov šestletni sin ji je razlagal, kako je bilo, ko so bili v skrivališču, ko so padale rakete, in kako se je bal. Mamica ji je v solzah pojasnjevala, da se je deček stiskal k njej in govoril:

Kot je povedala, so to zgodbe, ki sploh ne bi smele obstajati.

Povedala je zgodbo prijateljice, ki je ostala v Ukrajini. Njen sin je v Mariupolu, mestu, kjer so uporabili tudi kemično orožje. 42 dni se ji ni javil na telefon, zato ni vedela, ali je živ ali ne. Pred nekaj dnevi je dobila sporočilo, da je živ in da je v redu. "Eno sporočilo v 42 dneh, to je grozno," je dodala Tanja.

Tanja pravi, da bo tukaj, dokler jo bodo potrebovali. Ko bodo tu zaprli, bo odšla drugam in tam nadaljevala s svojim delom. Želi pomagati, kolikor lahko, in se s svojo pomočjo zahvaliti Sloveniji, ki je za Ukrajino naredila že ogromno dobrega.