Martin Golob razkril, kako je “požegnal” tudi policijo in kje je jokal kot dež

Kaj pa je v knjigi tako privlačnega, da je bilo prodanih že več kot 11 tisoč izvodov? Martinova iskrenost, dobrohotnost, velika mera zdrave pameti, veselje, ki ga izžareva, in brez dvoma njegov humor, ki sprosti še tako utrujeno dušo.

Po tem, ko so knjigo predstavili že po več krajih po Sloveniji, so jo bralci zdaj imeli priložnost spoznati tudi tam, kjer je nastala – v založbi in medijski hiši Družina.

Voditeljico večera Manico Ferenc je najprej zanimalo, ali so Martinovi župljani kaj ljubosumni, ko je toliko zdoma, v medijih. "Ne, svojim župljanom se prav posebej posvečam, da se slučajno ne bi čutili zapostavljene. Kot mož, ki ima službena potovanja in se mora potem dvakrat bolj potruditi, ko se vrne." :)

Avtor knjige in nepogrešljivi sodelavec Aleteie Lojze Grčman, ki je Martinove besede zapisal v knjigo, je poudaril, kako navdihujoče je bilo zanj ustvarjanje knjige in kako ga je vsako srečanje z Martinom navdušilo, dvignilo duha.

Ni več skrivnost, da je Martin pred izdajo knjige imel pomisleke. "Nisem hotel, da bi se 'ven metal', ali da bi izpadel kot nekdo, ki govori o sebi." Nekoč je Martin celo pomislil, da bi pokupil vse izvode prve naklade, da knjiga ne bi prišla med ljudi. Hvala Bogu, se to ni zgodilo! Odločilni pri tem sta bili spodbudni mnenji in spremni besedi nadškofa Stanislava Zoreta in Martinovega profesorja na fakulteti Bogdana Dolenca. "Moj osnovni poklic je, da pričujem in oznanjam. Tudi knjiga je del oznanila," razmišlja.

Dodaja, da želi prek knjige pokazati, kaj vse je Bog že naredil po njem. In da to dela po vsakem od nas.

Svoj prvi vlog pred več kot štirimi leti je Martin začel z besedami, da želi ljudem pokazati, da ni vsak župnik debel, plešast in tečen. Od kod je prišel ta stereotip?

"Ko se zberemo pri krizmeni maši, s kolegom duhovnikom ponavadi sediva skupaj in gledava naokoli po duhovnikih. Muzava se, da jih je veliko plešastih in bolj okroglih in se sprašujeva, ali bova tudi midva takšna. Med ljudmi pa večkrat velja, da župnik zamori kakšno situacijo ali si ljudje oddahnejo, ko odide z ohceti. To je bil prvi vlog. Mislil sem, da ga bo pogledalo kakšnih 500 ljudi. Kaj sem pa vedel, da bo to šlo tako naokoli!"

Glede gledanosti spletnih prenosov svetih maš pa je Martin poudaril, da "njegova" maša ni nič drugačna kot maša drugih duhovnikov. "Je pa res, da jaz zelo rad mašujem. Meni je maševati zelo lepo! Najbolj me je ganilo, ko so svete maše spremljali Slovenci po svetu – iz Argentine, Avstralije, ZDA, Kanade, ... Ta stik je zelo lep!"

Beseda je nanesla tudi na velikonočno "avtoprocesijo", ko je Martin v času koronavirusa, ko zbiranje pri bogoslužjih ni bilo mogoče, štiri ure blagoslavljal ljudi, ki so se mimo vozili v avtomobilih. "To je bilo super! Kako so 'kuplunge' smrdele, ko so mame speljevale v hrib! Moji sosedje ves dan niso mogli nikamor. Še policija se je mimo pripeljala, pa sem jih požegnal!" je v smehu pripovedoval grosupeljski župnik.

"Zelo rad grem v Medžugorje. Na hitro, ker mi delo na župniji več ne dopušča. Marijo imam zelo rad! Ko sem tam šel k spovedi, sem jokal kot dež! Rad grem k Mariji! V romarskih središčih, kjer se nas je Marija dotikala, tam smo res kot doma. Tam postanemo kot otroci. Ne otročji, ampak otroški."

"Po božiču sem se lotil nekega detox programa. 12 dni sem pil samo neke sokce. Toda očistil sem se, lažji sem bil! Postni čas pa je detox duha. Če v avtomobilu nimaš čistila, da očistiš vetrobranskega stekla, ne vidiš nič. Moraš ga očistiti," slikovito opisuje.

Predlagal je odrekanje od alkohola, sladkarij, obsojanja, kletvic, družbenih omrežij ali post za več potrpežljivosti. "Post moramo kristjani vzeti zelo zares."

Ustavil se je tudi pri pomenu skupnosti. V Grosupljem sobiva s tremi duhovniki. Povsem drugačna izkušnja kot tista iz Srednje vasi v Bohinju, kjer je bil sam. Več ljudi prinese več usklajevanj, dogovorov, sodelovanja. Župnik Martin želi, da je župnišče za vse, ki živijo tam, dom.

"Ker sem želel ustvariti skupnost v župnišču, moramo skupaj jesti. Zato smo potrebovali kuharico. To sem kar na prižnici povedal. Javila se je gospa Marija, 32-letnica. Ne, hec!" Spoznate jo lahko v tem članku.

"Veliko raje sem v skupnosti kot pa sam v veliki hiši – kot petelin na gnoju sem bil! Skupaj praznujemo – kaj odpremo, pečemo, spijemo, pojemo in se imamo fajn!" je sklenil Martin, ki ga boste v prihodnjih tednih še lahko srečali in spoznali na naslednjih predstavitvah.