Ganljiv prizor: duhovnik zajokal med povzdigovanjem

Video, ki ima ogromno ogledov, je ujel močna čustva duhovnika Ernesta María Cara med povzdigovanjem in sprožil val ugibanj na družabnih omrežjih. Marsikdo se je spraševal, kako si razlagati duhovnikove solze. Aleteia je stopila v stik z duhovnikom, da pojasni kar sam.

Trenutno Ernesto dela kot vikar v župniji Angelske gospe v nadškofiji Monterrey v Mehiki.

Ernesto pravi, da je že kot otrok izkusil nadnaravno bit evharistije. Pri maši na skavtskem taboru je nenadoma v trenutku posvečenja zagledal zelo močno svetlobo, ki je prihajala iz hostije v duhovnikovih rokah.

Ta trenutek je imel zanj globok pomen. Tako zelo, da se ga jasno spominja in da se mu ob spominu na tisti trenutek zlomi glas. Priznava, da je od takrat njegov odnos do evharističnega Kristusa edinstven.

Zavest, da je po mašniškem posvečenju alter Christus, "drugi Kristus", ga navdihuje. Hkrati se zaveda velike odgovornosti, ki jo to poslanstvo prinaša.

Ernesto deluje kot škofijski duhovnik. Je član cerkvenega sodišča v Monterreyu in profesor v lokalnem nadškofijskem teološkem semenišču, pa tudi ustanovitelj in duhovni vodja številnih iniciativ, med drugim katoliške gimnazije, gibanja za oblikovanje katoliškega zakona in organizacije, ki se posveča evangelizaciji na internetu. Je tudi eksorcist.

Pred dvema letoma je po 18 letih službovanja v župniji Svetega Križa v Monterreyu prenehal delovati kot duhovnik. V tistem trenutku je bil v župniji odgovoren za kar 64 pastoralnih skupin in ni čudno, da je ob tako veliki obremenitvi nekega dne zbolel.

Ker je bilo sredi pandemije, je menil, da je zbolel za covidom, vendar so zdravniki to takoj izključili. Kazal je znake izgorelosti. Predolgo je delal preveč. "Gospod uporablja takšna znamenja, da govori srcu," prepričano pravi Ernesto. Čutil je, da ga Gospod prosi, naj upočasni, in nadškof ga je premestil v novo župnijo.

Tu se vrnemo k videu. Ernesto pravi, da je bil posnet septembra 2020, na dan, ko se je poslavljal od svojih faranov župnije Svetega Križa.

Ko izreče posvetilne besede, strmeč v hostijo, z masko, ki binglja na enem ušesu, se mu zlomi glas, prevzamejo ga čustva in plane v jok. Več kot minuto ne more nadaljevati maše. Ko povzdigne kelih, spet zajoka.

Na spletu so se mnogi spraševali, zakaj. Duhovnik na to odgovarja:

"V tistem trenutku sem doživel zelo globoko žalost. Tako kot se je Gospod pri zadnji večerji poslovil od apostolov, svojih prijateljev, tako sem se jaz v tistem trenutku poslovil od svojih prijateljev (faranov) in se prepustil Njegovi volji. Ves čas sem bil ganjen, bil sem v dialogu z Gospodom in sem do neke mere doživljal enaka čustva, kot jih je doživljal Kristus pred pasijonom."

Dva vidika postaneta takoj jasna tistim, ki slišijo Ernesta govoriti o tem posebnem in lepem dogodku neustavljivega joka med povzdigovanjem.

Prvi je, da duhovniški poklic ni lahek. Premestitev iz ene župnije v drugo pomeni zapustiti župnijo, v katero si vložil ure dela in v kateri si pridobil naklonjenost mnogih, ter se odpraviti nekam drugam, kjer moraš znova začeti iz nič.

Drugi pa je, da ni lahko biti v pristni Gospodovi navzočnosti. Ne moreš se skriti. Ernesto je dobro vedel, koga ima v rokah. V trenutku posvetitve se Božji Sin popolnoma daruje za nas. On daje vse zate in zame.

Ta posnetek je opomin, kdo je na oltarju pri vsaki maši, pri vsaki posvetitvi darov. Tolikokrat hitimo, nismo pozorni, ne zavedamo se čudeža, ki se dogaja pred našimi očmi. Ernestov moto je naslednji: "Svet lahko spremenimo, če spremenimo svoja srca."

Kaj če bi začeli s tem, da bi spremenili svoja srca, in v evharistiji prepoznali resničnega Jezusa?

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.