Kako je gospa Marija opravila “izpit” v kuhinji Martina Goloba

"Hitro sva se spoznala, takoj sva se vzela," Martin Golob v šaljivem tonu nagovarja svojo gospodinjo Marijo Gričar. "Vzela" seveda ne kot poročila, ampak dobro, kaj dobro, odlično razumela. Gospa Marija je nekdanja farmacevtka, zdaj pa upokojenka, ki za gospodinjstvo treh duhovnikov, ki domujejo v Grosupljem, skrbi skoraj dve leti in pol, od Martinovega prihoda v to župnijo.  

Na začetku pa ni kazalo tako. Ko jo je znanka nagovarjala, naj sprejme izziv, se je te vloge otepala. Ni bila prepričana, da bo znala in zmogla kuhati trem duhovnikom. Nato je vendarle privolila v sestanek. "Bom pač pa še gospodu Martinu rekla, da si tega ne želim," si je mislila.

Sprejela je povabilo na kavo, Martina prej ni poznala: "Zdel se mi je topel človek, širok, razgledan. Skuhal mi je kavo in mi začel takoj razkazovati omare, kje so lonci, posode, živila … Še preden sem sploh privolila! Kake pol ure sva se pogovarjala, nato pa sem šla v trgovino." Z obljubo, da bo poskusila. Za prvo kosilo je pripravila rižoto in solato. Gospodje so pojedli vse. Izpit je bil opravljen!

Dobro se ujameta, pove naša sogovornica. "No, nasploh se dobro razumem z vsemi tremi duhovniki. Z njimi nimam nobenih težav. Upam, da tudi oni ne z mano. :) Živimo preprosto, kuham preprosto, kmečko hrano. Martin je vzpostavil red, da je kosilo točno ob 12.00 vsak dan, razen redkih izjem, ki jim botrujejo odsotnosti."

Kaj Martin Golob rad je? "Je vse. V dveh letih in pol še nikdar ni rekel, da česa ne bi jedel. Prihaja s kmetov. Preprosta hrana je najboljša za zdravje." Za to dejavno skrbi s kolesarjenjem, pohodništvom, fitnesom ter, kolikor se le da, zdravimi zajtrki, ko si pripravlja sadje ali smuti, in večerjami. "Zelo rad ima zelenjavo, predvsem solato, ter pečeno ribo in mesne jedi."

Martin na domu obiskuje bolnike, vsak teden mašuje v domu starejših občanov. Spoveduje, veliko ima raznih drugih obveznosti. Vabi ljudi s sabo na romanje, na primer v Medžugorje, otroke vozi na izlete. Ima blagoslove konjev, motorjev, gasilskih avtomobilov … Vabijo ga marsikam. Kolikor je le mogoče, se trudi, da ustreže ljudem in ima mašo ali blagoslov v njihovem kraju.

"Martin je veseljak. Smeje se tako gromko, da se človek še njemu nasmehne, ko ga sliši. Pove kakšno šalo, kdaj tudi pri maši. Vsestranski je. Čeprav sem že kar nekaj doživela in videla, bi Martina težko primerjala s katero drugo osebo. Takšnih ne delajo več. Živi tri življenja, toliko obveznosti in nalog ima. Krsti, poroke, poučevanje verouka, razne skupine, mladina, starejši, dobrodelnost … Veliko ljudi pride k njemu po nasvet. Nagnjen je k obdarovanju ljudi, ki so tega potrebni," razlaga gospa Marija, ki živi sama. Mož in sin sta ji umrla. Ima še enega sina in vnučka ter vnukinjo.

"Martina dražim, naj si dobi kako mlajšo kuharico, ampak o tem noče nič slišati," z nasmeškom pripoveduje gospa Marija. Župljani so ga zelo lepo sprejeli, potrjuje: "Ko je prišel, se je trlo ljudi tudi zunaj cerkve. Vzljubili so ga. Martin je dober človek, razgledan, vsakemu se posveti. Zelo zavzet je. Mašo daruje tudi v kaki drugi župniji. K nam pa prihajajo ljudje iz vse Slovenije in tujine. Pripelje se tudi po več avtobusov obiskovalcev in romarjev na dan."

Do kratkega stika oziroma spora med njima ni prišlo – v njunem odnosu vlada medsebojno spoštovanje. "Vse življenje sem bila samostojna. V župnijskem gospodinjstvu ali na vrtu sem vpeljala kako novo stvar, a sem videla, da mu to ni bilo preveč pogodu. Najrajši bi naredil sam. Zato sem te reči opustila. Nočem komandirati. Za dnevne jedilnike pa ga ne sprašujem. Za zdaj se zdi, da je z mojimi meniji zadovoljen," v humornem tonu pogovor sklene gospodinja grosupeljskih duhovnikov.