“Kot vzgojiteljica in mama sem preživela že veliko lepih in napornih trenutkov”

Martina Jerina je žena Andreju in mama trem odraščajočim otrokom: Joštu, Katji in Teji. Po poklicu je vzgojiteljica predšolskih otrok. Montessori metoda jo je popolnoma prevzela, zato je po študiju na pedagoški fakulteti znanje poglabljala v pedagogiki montessori in v katehezi Dobrega pastirja za predšolsko obdobje. V Angelinem vrtcu, prvem montessori vrtcu v Sloveniji, je zaposlena od samega začetka in ima najdaljši "status" montessori pedagoga pri delu z otroki v skupini.

Vrtec je njen drugi dom. Kadar ni v službi, se posveča družini. Že nekaj let skrbi tudi za onemoglo mamo. Ta skrb in medgeneracijsko sobivanje prinašata v njihovo družino obveznost in hkrati velik blagoslov. Rada kuha, peče, vrtnari in se giblje v naravi. Teče, kolesari in spoznava lepe kotičke v naši prelepi Sloveniji in v drugih deželah. Veselijo jo prijetna druženja in rada pripravlja presenečenja.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Sem jutranji tip in mi vstajanje ne predstavlja težav. Še v postelji preberem dnevno Božjo besedo. Nato vstanem ter svoj čas posvetim negi mame. Običajno mi ne ostane dosti časa, zato se hitro uredim, spijem limonado in odidem v službo. Idealna jutra so ob vikendih, ko si po jutranjih opravilih privoščim lahkoten tek sama ali s prijateljico. Ko se vrnem, v miru pojemo zajtrk v družinskem krogu.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Dobro jutro. Danes je dan, ki ga je naredil Gospod … Veselo in optimistično novim izzivom naproti!

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Za vsakodnevno delo z otroki se uredim športno in praktično. Ko se oblečem v lepo obleko, uredim pričesko in za posebne priložnosti nežno naličim, se počutim bolj samozavestno. Običajno takrat mož ne skopari s pohvalami in komentarji. :)

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Rada imam duhovno glasbo, taizejske napeve, psalme, mir in naravo. V močno podporo mi je zakonska skupina in vsaj enkrat letno namenim čas za DIŽ-eve duhovne vaje. Za posebne dogodke v priprošnji in zahvali poromam k Mariji na znane romarske kraje.

5. V vseh letih dela vzgojiteljice ste že velikokrat v vrtec sprejeli nove otroke. Kakšen nasvet bi dali vsem staršem, ki začenjajo z uvajanjem otrok v vrtec, da bi svojim malčkom olajšali nove korake?
Moram poudariti, da so moji kriteriji glede izbire vrtca visoki. To pa preprosto zato, ker sem prepričana, da bodo otroka ljudje, s katerimi se bo družil, globoko zaznamovali. Ni vseeno, kakšne vrednote imajo, živijo in kakšne so vizije vrtca.

Prvo, kar se mi zdi pri uvajanju zelo pomembno, je zaupanje. Starši in vzgojitelj morajo na prvem pogovoru začeti graditi dobre temelje iskrenega sodelovanja. Najpomembneje, kar otrok v prvih dneh potrebuje, je občutek varnosti in zagotovilo, da starši kmalu pridejo ponj, da ga niso zapustili.

Običajno uvajanje traja en teden in se konča, ko se otrok umiri in počiva v vrtcu. Otroci vse zaznavajo. Če začutijo, da je staršem hudo, ker ga bodo za nekaj časa pustili, bodo več jokali in posledično z uvajanjem podaljševali.

Pomembno je, da se starši psihično pripravijo na to, da gre otrok v "tuje roke". To ni lahko in večkrat se zgodi, da ne pritečejo solze samo otrokom, ker je uvajanje čustveno naporen čas tako za otroka kot za starše. Predlagam, da otroka uvaja tisti starš, ki čustveno lažje izpelje predajo otroka vzgojiteljici. Običajno so to očetje. 😊

Zavedati se moramo, da so otroci po igri in vseh interakcijah ter prilagajanju ritmu vrtca zelo utrujeni in to vpliva na otrokovo razpoloženje. Rado se zgodi, da otrok po nekaj dnevih zboli, saj mu zaradi stresne situacije pade odpornost.

Uvajanje je tudi priložnost, da otrok pozabi kakšno navado oz. še ne pridobi novih razvad. Primer: Če je vajen zaspati z dudo, jo morda v vrtcu ne bo potreboval, saj sama sprememba okolja lahko k temu pozitivno pripomore. Vsi dodatki otroka obremenjujejo in onemogočajo samostojnost.

Kar bi rada povedala staršem, je tudi to, da bodo otroci jokali in da je to nekaj normalnega. Nekateri jokajo prve dni, drugi z zamikom, lahko tudi šele čez tri tedne. Ko to fazo premagamo, je vsem lažje. S skupnimi močmi nam prej ali slej uspe.

6. Katere so po vašem mnenju lastnosti dobre vzgojiteljice?
Zagotovo se vsak trudi po svojih najboljših močeh, da bi bil dober vzgojitelj. Zato se je izobraževal in se še vedno izobražuje in dopolnjuje svoja znanja na najrazličnejših področjih. Otroci namreč potrebujejo nas odrasle, da jih imamo radi in jih naučimo, kako imeti rad samega sebe. Tu smo, da jih učimo in naučimo spoštovati sebe, druge ljudi in svoje okolje, da jih vpeljemo v življenje in da jih naučimo, kako živeti med drugimi ljudmi. S svojim zgledom jim pomagamo graditi ustrezen odnos do soljudi, živali, narave in stvari.

Zgled, ki ga dajemo s svojim vedenjem, je močnejši od vseh besed.  Lastnosti dobrega vzgojitelja so prilagodljivost, potrpežljivost, umirjeno delovanje in pravočasno reagiranje. Imeti mora znanje in srce, opazovati otroka, mu prisluhniti in mu postavljati meje. Dobrega vzgojitelja ni strah vztrajati pri stvareh, za katere ve, čemu so dobre. Išče pravo pot, po kateri bo vodil otroka. Dober vzgojitelj vzgaja otroke v spoštljive, poštene, strpne, samostojne in odgovorne ljudi.

7. Kako usklajujete materinstvo in poklic vzgojiteljice? Je kdaj naporno? Kateri "poklic" vam je v večji izziv?
Kot vzgojiteljica in mama sem preživela že veliko lepih in napornih trenutkov. Marsikateri me še čakajo in le želim si lahko, da bi bila vzgoja tako preprosta, kakor tale recept iz knjige g. Milivojevića:

Ko so bili otroci majhni, sem se doma in v vrtcu ukvarjala z istimi stvarmi, z istimi "forami", in imela sem občutek, da na svetu ne obstaja nič drugega kot majhni otroci. To je bilo zame naporno, saj je bila običajno večina potrpežljivosti in mirnega prigovarjanja dana vrtčevskim otrokom.

Sedaj, ko so domači že večji in samostojnejši, mi vrtčevski otroci ohranjajo pristno veselje za drobne radosti, prisrčne izjave in pogruntavščine, domačim pa moram slediti v njihovih potrebah in interesih. Trudim se, da bi bila razumevajoča in v oporo.

Težko rečem, kateri poklic je večji izziv. Vsak je po svoje lep, odgovoren in težak. Vzgajati druge je pregovorno lažje kot svoje, ker je čustvena vez drugačna. Otrokom sem vzgojiteljica nekaj let, mama bom pa za vedno.

Prepričana sem, da bom to, kar bom sejala, žela. Splača se potruditi za mladi rod, da bodo znali z nami lepo komunicirati, da bomo čutili ljubezen, da jim na stara leta ne bomo odveč in bomo spoštovani.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Bilo je konec poletja pred 15 leti, ko smo se lepega sobotnega dne odpravili na družabno srečanje za otroke in starše. Otroci so iskali skriti zaklad, starši pa poslušali predavanje o Božjem usmiljenju. Kar naenkrat priteče mlada animatorka po pomoč, ker si je "ena deklica razbila glavo". Bila je naša Katja. Ko smo jo prepeljali v bolnišnico, so ji oskrbeli rano. Mislili smo, da bo to vse. Zdravniki so povedali, da gre za težjo poškodbo glave. Vsi zaskrbljeni in s solzami v očeh smo spremljali Katjine reakcije in jo tolažili. Na srečo je bila po enem tednu predana v domačo oskrbo in je hitro okrevala. Hvala Bogu!

Katja je naslednji dan po nesrečnem pripetljaju vprašala: "Mami, kaj bi bilo tako hudega, če bi umrla?" Nisem našla besed, zato sem se le nasmehnila, ona pa je nadaljevala: "Jaz bi šla k Jezusu, saj on nam je že prostor pripravil!" Ponovno sem ostala brez besed in ji prikimala. Ona pa je še dodala: "Saj jaz že komaj čakam, da ga srečam!" Za trenutek mi je zastal dih, objela sem jo in se zamislila v te besede. Otrok ni bil obremenjen, otrok je popolnoma zaupal v Gospoda. Kakšna brezpogojna vera, kakšen presežen pogled!

Gospod me je s to preizkušnjo opomnil in pripravljal na druge težke preizkušnje, ki so sledile. Žal sem v zadnjih nekaj letih v prometni nesreči s smrtnim izidom izgubila svojo najboljšo prijateljico in njeno hčerko, soočila sem se z nenadno smrtjo brata ter domačega župnika in boleznijo ter prezgodnjim odhodom v večnost še dveh prijateljev in sorodnikov. Z vsakim izmed njih je bila spletena posebna vez na tem svetu.

Ob vseh teh preizkušnjah se kalim in sem hvaležna za življenje. Veselim se vsakega dne, ki ga lahko skupaj preživim s tistimi, ki jih imam rada.

Zavedati sem se začela minljivosti življenja. Vsi naši bližnji in tudi lastni otroci, ki so nam dani v skrb na tem svetu, niso naši, ampak Gospodovi in On je gospodar življenja. Vrstnega reda ni. Vse, kar si želim, je, da bomo živeli tako, da se nekoč spet srečamo in objamemo.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vedno se tolažim z mislijo, da se vse, kar se zgodi, zgodi z namenom in da je vse za nekaj dobro. Gospod že ve in ima za nas najboljši načrt.

Modrost besedila pesmi, ki mi seže do srca, pove vse …"Že nona mi je rekla, tako kot je, je prav, bolj mirno boš živel, če križe boš sprejel in jih nositi znal …"

10. Biti ženska je lepo, ker …
… sem del Božjega načrta. In Gospod je želel, da sem ženska, podaril mi je zdrave in delavne roke, čuteče srce in toplino, posluh in pozornost, da bom poskrbela zase, za svojega moža, lastne otroke, dom in domače ter vse, ki mi bodo na pot dani v skrbno varstvo. Kot ženska živim v hvaležnosti in v velikem zaupanju v Božje varstvo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.