Verjela je v svoje sanje in tako ima danes čisto “svoj” vrtec

Ženska ženski – žena, mamica, prijateljica, vzgojiteljica in direktorica vrtca montessori Špela Oprčkal

Kako lepo je, ko človek pravzaprav že od malih nog ve, kaj bi rad v življenju postal. Tudi pri Špeli je bilo tako. Da bo postala vzgojiteljica, je vedela že od otroštva in ko je prišel čas, da se odloči, kaj bo študirala, ni bilo nobene dileme. Najprej študij predšolske vzgoje, pozneje še študij pedagogike montessori.

Kmalu je v njej začela tleti želja, da bi imela čisto svoj vrtec. Marsikdo bi ob takšni želji dejal, da gre zgolj za “zidanje gradov v oblakih”, a pri Špeli ni bilo tako. Priložnost je rodila močno željo, ki se je nato s podporo bližnjih in zaupanjem v Božjo pomoč uresničila. Danes je tako direktorica zavoda Montessori vsakdan, v okviru katerega od septembra 2017 deluje zasebni vrtec montessori Hiša otrok Nova Cerkev. Njena zgodba je marsikomu gotovo lahko v velik navdih, saj nas uči, kako pomembno je sanjati in verjeti.

Včasih je dovolj že samo nekaj sekund, da opazuješ človeka pri njegovem delu in ti je takoj popolnoma jasno. Ta človek je svojemu delu predan z vsem srcem. Rodil se je zato. Prav takšna oseba je tudi Špela. Njena ljubezen do otrok in vzgojiteljskega poklica se čutita in vidita.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Mož me pred odhodom v službo objame in poljubi. Kmalu za tem se prebudita otroka, “pocartamo” se in začnemo nov dan. To se zgodi vsak dan in s tem sem zelo zadovoljna. Še bolje pa je, če imam pred tem čas za molitev in telovadbo. Za to moram seveda vstati bolj zgodaj, kar pa je pri meni še navada v nastajanju.

Preberite še:
To je Emma. Mama, ki se je borila za življenje svojega sina

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Pred kratkim je mož nad ogledalom namestil novo luč, ki sem si jo tako dolgo želela. Zdaj kar naenkrat opazim, koliko gub se mi je naredilo, in luč raje ugasnem. Potem se sama sebi nasmejem in si rečem: “Si pa res smešna, s čim se obremenjuješ.” 😊

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Mislim, da je zunanja urejenost tudi odraz notranje urejenosti – oboje mi je pomembno. Še posebej sem to spoznavala pri študiju pedagogike montessori, kjer smo veliko časa posvetili delu na sebi. Notranja urejenost se kaže v mirnem govorjenju, počasnih gibih, sposobnosti opazovanja otrok.

In če sem pred tem mislila, da je za delo z otroki najbolj primerna udobna trenirka, sem ob študiju spoznala, da je prav zaradi otrok moj videz še kako pomemben, saj sem s tem otrokom zgled skrbi zase, urejena in oblečena v lepa oblačila pa se tudi obnašam bolj “uglajeno”.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Ker je otroška ljubezen tako popolna, da me vedno znova prevzame in mi pomaga postajati boljši človek. Tega se še posebej zavem ob večerih, ko skupaj zmolimo in se zahvalimo Bogu. Meta, ki je stara šest mesecev, nas za zdaj samo posluša, petletni Pavel pa ima vedno najdaljši seznam zahval: “Hvala za mamico in atija in za Meto. Hvala za živali, za traktorje pa da sva z mamico spekla kekse, da je ati risal hišo, da smo šli v gozd … Pa hvala za lep dan.”

Preberite še:
“Prejela sva globok mir, notranje veselje, da je Rožle res pri Bogu, da je srečen v nebesih”

5. Kako se ob vseh obveznostih, dveh otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Po navadi za to poskrbi kar mož, ko zvečer zapre računalnik, jaz pa razumem njegov namig in tudi sama zaključim delo. Imava navado, da kakšno uro pred spanjem posvetiva drug drugemu, nato pa greva skupaj spat.

Najin odnos gradijo tudi skupne dejavnosti. Hodiva na plesne vaje, vključena sva v zakonsko skupino, enkrat letno pa se udeleživa vikend seminarja za zakonce pri Družini in življenju. Najdeva tudi čas za kakšen zmenek, so pa ob otrocih in delu postali redkejši, kot so bili prej.

Preberite še:
Miti in resnice o metodi montessori

6. V življenju ste si že zelo zgodaj postavili jasno vizijo – imeti svoj vrtec. In danes ga tudi imate. Kako se je razvila želja po tem in kje ste črpali zaupanje, da vam bo uspelo?
Že od otroštva sem si želela postati vzgojiteljica. Srednja šola in študij smeri predšolska vzgoja sta bila zame logična izbira. Z veseljem sem se učila in svoje znanje uporabljala tudi v praksi, pri delu z otroki.

Veliko časa sem preživela tudi s svojima nečakoma in ob njiju spoznavala, kako so otroci navdušeni nad vsem, kar počnemo odrasli, in nam radi pomagajo, če jim le damo priložnost. Kako z veseljem pomivajo posodo, očistijo okna, pomagajo pri pripravi mize, … Takšne stvari pa sem v vrtcih pogrešala. Želela sem si, da bi bil vrtec bolj domač, bolj vsakdanji – od tod tudi ime našega zavoda (Montessori vsakdan). Pedagogiko montessori sem najprej spoznavala prek prijateljice, po rojstvu sina pa sem se zanjo še bolj navdušila in se vpisala na študij.

V našem kraju so v obnovljeni starejši stavbi predvideli prostore za vrtec in tako se je ponudila priložnost. Misel na to, da bi lahko to postal “moj” vrtec je počasi prerasla v močno željo, ki sem jo v sebi in ob pogovoru z bližnjimi kar nekaj časa tehtala, saj sem se zavedala, da bo odločitev s seboj prinesla tudi ogromno dela, skrbi in odgovornosti. Ob močni podpori moža Jerneja, družine in (takrat) bodočih sodelavcev ter zaupanju v Božjo pomoč sem dobila dovolj poguma, da sem začela to pot.

Preberite še:
Marko Juhant: Ob pravilni vzgoji prej otrok zabava svoje starše kot obratno

6.1. Kako vas delo z otroki bogati?
Spremljati te male ljudi na njihovi poti izgradnje človeka je zame privilegij. Koliko dosežkov in navdušenja v enem samem dnevu. Še tako slab dan lahko med otroki postane lep.

Preberite še:
“Nikoli nihče ne bi smel napovedati, kaj bo z otrokom, ker ne more”

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ne morem reči, da sem najbolj hvaležna zanjo, zagotovo pa me je ta preizkušnja najbolj naučila hvaležnosti.

Pred dvema letoma, ko je bil sin Pavel star 3 leta, se mu je zaletel orešček, ki je zašel v pljuča in ga skoraj zadušil. Rešilec, nujna operacija in trepetanje v čakalnici. Nikoli ne bom pozabila besed zdravnika, ki je po skoraj dveh urah prišel iz operacijske sobe in rekel: “Rešili smo ga.”

Takrat sem zelo globoko doživela moč molitve. Začela sem še bolj ceniti življenje in se zavedati, kako dragocen je čas, ki nam je podarjen, da smo skupaj. In kako pomembno je, da temu, kar nam je v življenju najbolj dragoceno, čas tudi zares posvetimo.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Pogosto pomislim na ljudi, ki so resnično v težkih življenjskih preizkušnjah. In se potem takoj zavem, da moj problem sploh ni tako velik in da nam je res dobro, da imamo drug drugega in lepo življenje.

Preberite še:
“Bog je najbolj pristen v odnosih, po drugi strani pa tam tudi najbolj zahteven”

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Ob branju knjig, iskrenem pogovoru, poslušanju modrih ljudi, obisku svete maše in božji besedi. Pa seveda tudi v majhnih stvareh vsakdanjika – ob opazovanju otrok, delu na vrtu, sprehodih ali teku po gozdu, skupnem kuhanju, večerni družinski molitvi – ob vsem, kar mi prinaša veselje in zadovoljstvo.

Za svoje duhovno ravnovesje pa poskrbim tudi tako, da se izogibam branju aktualnih novic in družabnim omrežjem, kjer je pogosto preveč negativnih informacij, ki me oddaljujejo od bistvenega.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker imam enega, ki mi pravi “žena” in dva, ki me kličeta “mami”. Ker lahko prvemu skuham najboljše kosilo in ker znam druga dva najbolje potolažiti. Seveda je še veliko drugih lepih vlog, ki jih lahko imam kot ženska, ampak ti dve sta mi izmed vseh najljubši.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.