Sedem Jezusovih besed na križu

Kako je Jezus, Bog in človek, preživel svoje zadnje ure življenja? Kaj je – viseč na križu – rekel? Na podlagi poročil iz vseh štirih evangelijev lahko izluščimo njegovih zadnjih sedem "besed" in pomen, ki ga imajo.

Ko je Jezus prišel do kraja križanja in ko so ga rimski vojaki pribili na križ, se je obrnil na Očeta in mu rekel: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo". (Lk 23,34)

Iz teh Jezusovih besed spoznamo, kako globoka je bila njegova skrb za tiste, ki so ravnali narobe. Jezus je bil pred križanjem mučen, bičan, zasramovan – z njim so ravnali nadvse okrutno. Pred Očetom je storilce želel opravičiti s tem, da ne vedo, kaj delajo. Res niso vedeli, da so križali Mesijo, Odrešenika, Boga. Poleg tega ne gre samo za to, da so križali Boga, ampak za vse grozote, ki so jih storili – tudi mnogim drugim.

Jezus s svojim trpljenjem odpira vrata v nebesa. To je prepoznal eden od hudodelcev, ki je bil križan skupaj z Jezusom. Ko je ta visel na križu, se mu je odprlo srce in prepoznal je, kdo je bil Jezus. Prosil ga je, naj se ga spomni, ko bo prišel v Božje kraljestvo. On pa mu je odgovoril: "Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju." (Lk 23,43)

Jezus nam s temi besedami sporoča, da bo tisti, kdor ga priznava in vanj veruje, prišel v nebesa in večno užival veselje brez konca – in to ne glede na to, kaj je bil v življenju.

Ko je Jezus umiral na križu, so bili ob njem njegovi najpogumnejši učenci: mati Marija, Janez, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Jezus je človeštvu dal vse, kar je bil in kar je imel. Kaj bi jim lahko še dal? Kako bi lahko zanje še poskrbel? (Jn 19,26-27)

Ko Jezus reče Mariji: "Žena, glej, tvoj sin!" in Janezu: "Glej, tvoja mati," ustvari novo, človeško in Božjo družino. S temi besedami da Jezus svoji materi novega sina. Janezu, ki predstavlja vsakega verujočega, pa pokaže na novo mater. Marija tako postane mati vsega človeštva, vseh verujočih in mati Cerkve.

Preden je umrl, je Jezus zavpil z močnim glasom: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27,46)

Ko je Jezus v smrtnem boju molil na Oljski gori, ga je tolažil angel iz nebes. Tukaj, na križu, tik pred smrtjo, pa ni bilo nikogar, ki bi ga lahko potolažil. V tem trenutku in ob teh pretresljivih besedah lahko začutimo vso Jezusovo osamljenost in izkušnjo gole človeškosti. Začutimo lahko vse njegovo trpljenje, ki še zdaleč ni bilo le fizično, ampak tudi duhovno.

Trpljenje in agonija sta Jezusa fizično izčrpala in čutil je žejo. Pred križanjem je zavrnil pijačo iz vina in žolča, ki bi mu blažila bolečine. Nekaj ur pozneje, tik preden je izdihnil, pa je rekel: "Žejen sem." Tam stoječi so takoj gobo namočili v kis in mu dali piti. (Jn 19,28)

To so edine Jezusove besede na križu, kjer Jezus prosi za tolažbo zase. Vendar lahko pomislimo še na eno žejo, ki jo je čutil in jo še čuti – to je žeja po naših srcih.

Takoj za tem, ko je pil, je rekel: "Izpolnjeno je." (Jn 19,30)

Jezusovo delo za odrešenje sveta je bilo dokončano. Izpolnil je vse, kar je moral izpolniti. Vse, za kar ga je Oče poslal. Pokoren je bil vse do smrti, smrti na križu – in to za odrešenje sveta.

V psalmu (Ps 31,6) najdemo prav te besede: "V tvoje roke izročam svojega duha." Vendar Jezus doda čudovito besedo, ki obogati pomen. Ta beseda je Oče.

Jezus je prišel od Očeta, da bi v vsem izpolnil Njegovo voljo. Vračal se je k Očetu in v Njegove roke je izročil svojega duha. Kakor je živel, tako je tudi umiral – v popolni predanosti in zaupanju. Popolnoma izročen izdihne.