Ko nosečnica na pregledu izve: “Ni utripa”

Darja in Franci Pečnik sta starša šestih otrok. Oba sta zaposlena v Zavodu Živim, ki pomaga nosečnicam v stiski, staršem po spontanem splavu ali smrti otroka, družinam v stiski in ob vsem tem širi veselje do življenja.

V oddaji Reflektor sta spregovorila o svoji izkušnji spontanega splava. Njun sin Matej se je po tem, ko je že umrl v maternici, rodil v 18. tednu nosečnosti.

Že takoj po poroki je Darja zanosila in rodila Rebeko. Trinajst mesecev za njo Izaka, nato sta prišla še Ruben in Klara Lucija. Za njo bi se moral roditi Matej, leto dni po Matejevi smrti pa se je rodila še Ana.

Kot sta povedala, sta si po Klari Luciji želela še enega otroka, vendar ju je obremenjevalo dejstvo, da Franci še ni imel službe. Vse strahove sta izročila Bogu in Matej je bil spočet zunaj Darjinega cikla.

"Mene je kar nosilo od sreče. Rekla sem Bogu, kako si velik, kako veš, da bova zmogla!" To je bilo, tik preden so šli na morje, kjer sta za dojenčka v trebuščku povedala še otrokom.

"Tako so bili veseli, božali so moj trebušček, čeprav se mi ni še nič videlo, izmišljevali so si imena, da smo se prav nasmejali. Eno ime je na primer bilo Podmornica, ker smo bili ravno na morju … Počutili smo se res obilno blagoslovljeni. Čutili smo, da Bog presega to, kar smo."

Že na morju pa je Darja zakrvavela, kar jo je močno vznemirilo. Takoj je obiskala ginekologa, ki jo je pomiril, da je vse v redu, in ko je prišla domov, je na rednem pregledu ginekologinja potrdila, da je z dojenčkom vse v redu.

Ker je Darjo spremljal Franci, je tudi on lahko videl Mateja na ultrazvoku. "Nosek je bil čisto tak kot pri vseh ostalih. Pravi Pečnik! Ves čas se je premikal, da sva videla, koliko življenja je v njem že v tej starosti. Ginekologinja nama je naredila kar nekaj fotografij in še filmček."

Ker je bila Darja slabokrvna in ker je bila to že peta nosečnost, je ginekologinja predlagala bolniško. "In tik preden sem začela z bolniško, sem začutila, da nekaj ni v redu. Materinski občutek nekje globoko, da nekaj ni v redu. Prej sem že čutila brcanje, takrat se je pa umiril in moj trebuh ni bil več tako napet. O tem nisem hotela razlagati Franciju, ker sem se bala, da če bom ubesedila, se bom morala s tem soočiti. Vedno bolj sem si tajila, kaj se dogaja."

Pri 18. tednu je prišel na vrsto pregled, ki se ga je Darja močno bala. "Ko sem prišla v ordinacijo, s čisto drugačnimi občutki kot na kateremkoli pregledu dotlej, sem se ulegla na mizo, ginekologinja je naredila ultrazvok in v enem trenutku je samo rekla: 'Ni utripa.' Takrat me je vse zalilo, vse tisto, kar sem jaz že prej slutila, je prišlo kot ogromen cunami za mano. To je taka novica, na katero nisi nikoli pripravljen. Telo pade v en krč, ker ne more sprocesirati resnice, ki si jo slišal. Niti jokati nisem mogla."

Darjo so napotili na porod že naslednji dan. V čakalnici, ki je bila polna nosečnic z živimi otroki, se je borila z groznimi občutki, saj je čutila, da še ni pripravljena izpustiti dojenčka. Kot po naključju je bilo to ravno v času, ko v porodnišnici zaradi prvonovembrskih praznikov niso imeli veliko osebja, zato so ji sami predlagali, naj gre še za nekaj dni domov. Kot je povedala, je bila hvaležna, da je lahko bila še nekaj dni grob svojemu otroku.

S Francijem sta se zavedala, da želita otroka pokopati. Pomembno se jima zdi, da sta bila že prej seznanjena z borbo zakoncev Kerže, ki sta se pred nekaj leti znašla v enaki situaciji in sta dosegla, da lahko starši prejmejo in pokopljejo posmrtne ostanke svojih otrok tudi v času, ko uradno tem zarodkom še ni priznano, da so otroci in jim ne podelijo rojstnega niti smrtnega lista.

V tistem času, ko je Darja čakala na poseg, se je vsa družina poslavljala od Mateja, Darja in Franci sta skupaj izbrala krsto, načrtovala pogreb. "Takrat sem začela žalovati. Ko je prišel čas, sem rekla Bogu: 'Zdaj ti ga pa lahko dam.'"

Ko so Darji v porodnišnici dali prvo tabletko, ki sproži porod, je šivala Mateju mrtvaški prt.

"Takrat sem čutila nebesa tik ob sebi. Takrat sem čutila, da je samo telo tisto, ki mi preprečuje, da bi prestopila tja. Jaz sem vohala nebesa. Takrat so ljudje ogromno molili za naju, maše so darovali za naju. Takrat sem se počutila kot na pragu nebes. Čas se je res ustavil. In sem rekla, da teh občutkov ne dam nazaj, ker so dejansko nebeški. Z Matejevo smrtjo so se nebesa spustila na zemljo. Nebesa za naju niso več prostor tam nekje daleč, ampak so tu ob nama. In so samo naša telesa tisto, kar nam preprečuje ta prestop. Smrt ni konec, ampak samo prestopiš v drugi svet."

Porod se je zelo hitro začel. Kot je povedala, gre dejansko za pravi porod. Ker je močno krvavela, so jo uspavali. Ko se je zbudila, so jima mrtvo telo njenega sinčka prinesli v sobo.

"Bil je velik za mojo dlan. In tisti občutek, ko ti prinesejo takega otroka, je res neopisljiv. Še ne dojameš čisto, za kaj gre. Samo to veš, da je tvoj otrok."