separateurCreated with Sketch.

“Ob žalovanju sva se morala boriti za pravico, da pokopljeva svojo hčer”

whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Filip Veber - objavljeno 17/05/21
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
"Upala sem, da so se zdravniki zmotili"

Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.

Darujem za Aleteio

Ivo in Tadeja Kerže sta starša sedmih otrok. Ivo je profesor filozofije in slovenistike, Tadeja pa skrbi za dom in družino. Za njima je težka preizkušnja, ko sta leta 2014 po dolgih bojih dosegla, da sta lahko dostojno pokopala svojo hčer Elizabeto.

Kako se je vse skupaj začelo? Kje so se pojavile prve težave?
Tadeja: Na začetku je vse izgledalo normalno. To je bila moja 5. nosečnost in na nobenem pregledu zdravniki niso opazili težav. V 16. tednu (začetek julija) pa so na rednem pregledu ugotovili, da otroku ne bije srce. Zame je bil to popoln šok, ker nisem imela nobene izkušnje s tem.

Ginekologinja je rekla, da lahko dobimo tudi drugo mnenje in nas napotila v bolnišnico na Ptuju. Doma sem to povedala možu in takoj sva poklicala župnika: prejela sem bolniško maziljenje in šla na kratek pogovor. Tisti večer sem šla k maši, kjer se je bral evangelij o materi, ki ji je Jezus obudil mrtvo hčer. Upala sem, da so se zdravniki zmotili. Žal so že naslednji dan v bolnišnici potrdili smrt otroka.

Ivo: Najina prva misel je bilo upanje, da to ne bi bilo res. Smo tudi molili za to. Ko je to izpuhtelo, sem takoj kontaktiral profesorja Tadeja Strehovca, ki je moralni teolog. Želela sva namreč hčer pokopati in sva iskala nasvet. Gospod Strehovec je najin namen zelo podprl.

Takoj sva se uprla zdravnikom in zahtevala, da po porodu dobiva Elizabetino truplo, da jo pokopljeva. Naletela sva na velik odpor: bili so zelo začudeni nad tem, kaj se gremo. Ves čas sem bil v navezi s patrom Strehovcem, ki mi je pomagal pri oblikovanju argumentacije.

Verjetno je najtežja stvar za starše, da morajo pokopati svojega otroka. Vendar ste si pri Elizabeti morali to pravico najprej izboriti.
Ivo: Da, ob žalovanju sva se morala boriti za pravico, da pokopljeva svojo hčer. Nama je bilo jasno, da je to človek, ki zasluži biti pokopan. Gre tudi za telesno delo usmiljenja, to je naša dolžnost, nas loči od živali. S smrtjo ni konec, to verujemo!

Tukaj je bilo na delu več dejavnikov. Najprej najina jasna pro-life zavest, obenem pa v nebo vpijoča in boleča zgodba nepokopanih žrtev vojnih in povojnih pobojev na Slovenskem, s katero se že od nekdaj čutiva močno povezana.

Tadeja: Zelo me je skrbelo, da ne bi s tem obremenjevala otrok, zato sva jih odpeljala k starim staršem. Ves proces je trajal nekaj dni. V tem času sva morala najti kraj, kamor bova pokopala najinega otroka. Gledala sva v Mariboru na Dobravi, kjer imajo steno s tablami imen nerojenih (in nepokopanih) otrok. Rekla sva si, da bi to bila najina zadnja možnost, če Elizabete ne bi dobila.

Tolažilo naju je, da je res veliko teh zgodb, menda se tako konča vsaka peta nosečnost. To je tabu tema. Dokler se ti to ne zgodi, ne veš, da to obstaja, in potem misliš, da je s tabo nekaj narobe. Čeprav ljudje ne morejo pokopati otroka, čutijo potrebo, da žalujejo za njim, da ga poimenujejo. Takrat sva rekla, da Elizabeta spada k nam, zato smo ustvarili družinski grob, ki nama je v veliko tolažbo. Elizabeta nas vse čaka tam. Z otroki radi zahajamo tja. To nama je zelo pomagalo pri procesu žalovanja.

Ivo: Ko sva to delila tudi v javnost, sva doživela močno podporo. Tadejo je kontaktiralo veliko mamic s podobnimi izkušnjami.

Preteklo je že več let od tega. Kako danes gledata na to situacijo? Bi morda v čem ravnala drugače?
Tadeja: Izvajala sva pritisk na zdravstvo (osebje zelo ceniva, saj niso bili osebno krivi, kriva je bila zakonodaja): po naši krivični zakonodaji do 24. tedna nosečnosti zanje to ni otrok, ker ne more preživeti zunaj maternice, zato se ga ne sme pokopati.

Elizabeta je bila pod to mejo, zato so tudi grobo poudarjali, da ni človek. Gledali so naju kot dva norca, ki si nekaj izmišljujeta in imata neke posebne potrebe. Hotela sva dobiti njeno telo na odprt način, po uradni poti. Zato sva morala pristati na obdukcijo, sicer bi jo takoj po porodu vrgli med odpadke, kot biološki material. Šok je bil že, ker sva jo želela videti takoj po porodu.

Ivo: Z vodstvom bolnišnice smo se odločili za obdukcijo, ker je situacija presegala njihove kompetence in niso imeli zakonske podlage za to. Elizabeto so prenesli na mariborsko patologijo, a se je zaradi obdukcije izgubila približno polovica njenega telesa. Druge poti takrat dejansko ni bilo. Sploh nisva vedela, kako groba bo obdukcija. Preparati, v katerih se deli njenega telesa nahajajo, so še na patologiji in bi bilo prav, da se nama vrnejo. Morda je to še bitka, ki naju čaka.

Kako je ta težka preizkušnja vplivala na vajin zakonski odnos in na vso družino?
Tadeja: To je bila težka preizkušnja. Kot ženska sem se čutila nekoliko zapuščeno od Iva, ker je bil prej ob porodih vedno z mano, sedaj pa je bil na telefonu in v stiku z drugimi. To je bila motnja v najinem odnosu, neupravičen vdor države v družino. Borila sva se vsak na svoji fronti, a hvala Bogu sva ostala enotna.

Ivo: Šlo je tudi za delitev dela med nama, da sva storila, kar sva le lahko. To naju je precej povezalo, naju in celotno družino. Otroci so to razumeli, tudi najini starši. Doživela sva veliko podpore, so pa bila tudi razočaranja in nerazumevanja. Predvsem v širši javnosti in medijih je bilo veliko razumevanja.

Danes se smrt poskuša izriniti iz družbe in življenja otrok. Kako sta vse skupaj razložila svojim otrokom? Kako so to sprejeli, se s tem soočili?
Ivo: S tem ni bilo posebnih težav. Sploh ob pogrebu so jasneje razumeli, kaj se je zgodilo. Izhodiščno tega niso prav dobro razumeli, ker majhen otrok težko razume dogajanje pred porodom. Šlo je za postopno soočenje, sploh s pogrebom, z grobom, ki ga obiskujemo. Postopoma je nastala zavest srečanja s smrtjo. Prej jim je bila Elizabetina smrt nekaj oddaljenega, težko predstavljivega.

Tadeja: Otroci to doživljajo kot starši, se priklopijo na njihovo razpoloženje, gre za simbiozo. Bolj je to problem odraslih, ki otrok nočejo soočati s smrtjo, jih hočejo zaščititi pred tem, a jih s tem samo obremenijo. Pri nas teh težav ni bilo.

Ivo: Štiri poslednje reči (smrt, sodba, pekel, nebesa) so pri nas kar pogosta tema. Tuje nama je današnje (po 2. vatikanskem koncilu) razširjeno razumevanje krščanstva, ki te teme postavlja v ozadje ali o njih sploh ne govori.

Tadeja: Zelo sem hvaležna za fotografijo z Elizabeto, ki je nastala takoj po porodu. Bila je kruta slika, krvava, saj se otrok ne rodi ravno lep. Gre za 20 centimetrov velikega otroka, ki je že precej razvit. Ni bila poškodovana. Ta slika je bila dolgo časa v naši dnevni sobi, saj sva potrebovala konkretno točko, okoli katere se je razvil proces žalovanja, čeprav je bilo to težko gledati. Vsakemu sem v album zalepila kopijo te fotografije. Pomembno je, da se vidi, da gre res za človeka in da je smrt nekaj tragičnega.

Kaj je vajino sporočilo za vse starše, ki se srečujejo s podobnimi preizkušnjami?
Ivo: Ko nama je uspelo pokopati Elizabeto, se je tudi v zakonodaji nekaj premaknilo: če danes starši izrazijo željo po pokopu otroka, nikjer ni mogoče temu nasprotovati. Tudi ni treba več pristati na obdukcijo. Starši morajo ob soočenju z novico le jasno in glasno povedati, da hočejo pokopati svojega otroka, saj zdaj obstaja zakonska podlaga za to in imajo pravico do tega.

Širše sporočilo pa je zavest, da je tudi v zgodnjih fazah to človek, ima človeško dostojanstvo. Kot kristjani smo dolžni pokopavati tudi take mrtve. Za naju je zato grozljiva aktualna zgodba z nekaterimi cepivi zoper covid 19, ker so narejena na osnovi ali s pomočjo delov teles umetno splavljenih otrok, ki niso bili pokopani. Zato temu nasprotujeva. To je danes zelo pomembno vprašanje.

Tadeja: Vsakomur svetujem, da zdravstveno osebje takoj obvestijo, da imajo pravico pokopati svojega otroka. In rada bi spomnila na to, da je ta pravica, ki nama je bila kratena, vezana na pravico do splava. Kajti če želijo še naprej dopuščati možnost, da lahko nekdo ubije svojega otroka v  14. tednu nosečnosti, potem ne morejo preprečiti nekomu drugemu, da svojega enako starega otroka dostojanstveno pokoplje.

To je krivica do žensk, ki nismo imele splava, a nas obravnavajo enako kot tiste, ki delajo splav. Zlo splava ne prizadene samo otroka, ampak tudi mamo in vse druge ženske v podobni situaciji. Zato pozivam, da se borimo za življenje, dostojanstvo in pravice nerojenih otrok.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Postanite del naše zgodbe

Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.

Top 10
See More
E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.