Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V prijetnem ambientu gradu Sevnica sem se srečala z izjemnim slikarjem, 31-letnim Nikom Anikisom Skuškom. Popeljal me je skozi svojo razstavo Grajska simfonija, ki je na ogled postavljena do konca septembra. Pristen nasmeh, topel stisk roke in pozdrav so takoj napovedali, da to ne bo samo pogovor, ampak sprehod skozi življenje in umetnost.
In res je bilo tako. Za marsikoga je življenje, ki ga živi, samoumevno. A ne za Nika. Njegovo življenje bi se lahko končalo že pred njegovim rojstvom. Njegovi mami je več zdravnikov svetovalo, naj naredi splav. Bila je že v bolnišnici, v kabini, zdravnik ji je že trkal na vrata. A je pobegnila skozi zadnja vrata in se odločila za življenje.
Svojo strast do slikanja je odkril pri petih letih. Kot otrok je obiskoval slikarske delavnice, šolal se je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, potem v Angel Academy of Art v Firencah. Znanje je izpopolnjeval tudi pri vrhunskih slikarjih v Španiji, Italiji, Franciji, Angliji in na Češkem. Njegove slike v sebi nosijo globoko sporočilnost, mnoge so bile tudi večkrat nagrajene, zagotovo je ena najprestižnejših nagrada ARC Staff Award, ki jo je v začetku letošnjega leta prejel za sliko Prekletstvo Tritona.
Vašo mamo so zdravniki zaradi možnosti distrofije mišic prepričevali, naj naredi splav, vendar se je takrat že drugič odločila za življenje. Kako gledate na to situacijo? Če bi se to res zgodilo, bi svet izgubil velikega slikarja.
Po eni strani sem izjemno hvaležen, da mi je to življenje podarjeno. Ona si je to izbrala in mi dala priložnost. Po drugi strani: tolikokrat poslušamo stroko, ki nam lahko poda napačne informacije. Mami so dali informacije, da je v naši družini mišična distrofija. Zaradi tega je bilo 50 odstotkov možnosti, da telesno ne bom zdrav. Pred 16 leti so ugotovitev, da imamo v družini mišično distrofijo, zavrgli. Če bi se moja mama odločila za splav, bi se po tej novici verjetno zjokala.
Zato sem ji zares hvaležen. Celo življenje me je podpirala. Za odnose, ki jih imamo doma – imamo zelo močne, povezane, ljubeče, spoštljive odnose –, je zaslužna ona. Ona je ta, ki je vse to prinesla v našo družino.
Se vam zdi, da zaradi tega življenje zajemate s "ta veliko žlico"?
Vmes so obdobja, ko pozabim na to, ko se ne zavedam, kako je pomemben vsak trenutek. Tudi jaz sem kdaj brez energije, utrujen od različnih obveznosti. Ravno sedaj sem v takšnem obdobju, kjer imam za seboj dolga potovanja v New York, Los Angeles, Istanbul in Skopje in izveden 10-dnevni slikarski masterclass in pred seboj znova potovanje v Makedonijo ter zelo kratek rok, da predstavim eno sliko svojemu naročniku, tako da potrebujem dober počitek. Ko pridem k sebi, življenje spet teče na polno. Iz sebe skušam iztisniti, kar se da.
Pred kratkim sem se s prijateljem pogovarjal, kako želim kot star mož gledati na svoje živeto življenje. Ne želim z obžalovanjem gledati na to, da nekam nisem potoval, da se nečemu nisem odrekel, da nisem investiral denarja, da bi se nadgradil … Sploh v teh časih, ko je vse strašljivo, bi lahko čepel samo doma. Pa sem vseeno bil v Ameriki, v Turčiji, Makedoniji …
Ljubezen do slikanja ste razvili že pri petih letih. Ali slikate razumsko, se vsake umetnine lotite premišljeno, ali slikate s čustvi?
Kaj, če je še tretja verzija? 😊 Nekaj so vizije, ki pridejo prek sanj, prek pogovorov, mimogrede, v gozdu. Da se odločim narediti kompozicijo, recimo za sliko Prekletstvo Tritona, je zelo veliko umskega dela, veliko moram premišljevati, opazovati.
Čustveni del mi služi kot organ, ki potrjuje, ali slika, kompozicija deluje ali ne. Imam zelo močne čustvene reakcije v telesu, tako da čutim, ali je zadeva v redu ali ne. To ne pomeni, da se ne zgodi, da se kdaj narobe odločim, a definitivno mi pomaga pri ustvarjanju.
Glede slikanja je torej ta kombinacija. Potem je še tretji aspekt, ko nekaj višjega teče skozi mene, ko se nekaj skritega očem udejanji skozi mojo roko in se tega niti ne zavedam. V nekem trenutku, ko se umaknem od slike, me preseneti: "Uau, a to sem jaz naslikal?" 😊
Utrinki iz Firenc
V Firencah so me zaradi moje hitrosti dela začeli klicati Speed Demon. Za projekt, za katerega so običajno potrebovali dva tedna in pol, sem jaz potreboval pet dni.
Tri ure smo delali na živih modelih in tri ure na svojih projektih. Medtem ko smo delali na živem modelu, smo imeli po 25 minutah dela in pet minut odmora. V tem času sem tekel v drugo sobo, tam delal na drugem projektu. Postavil sem se tako, da sem videl, kdaj moram iti nazaj. Tako sem za delo izkoristil vsako priložnost.
Sprva mi niso pustili slikati kipa Laocoőna, saj je neki študent, ki se je tega lotil, potreboval 21 tednov, kar je semester in pol. Jaz sem si tega res želel. Ker sem se izkazal kot hiter in priden, so mi po dolgem prigovarjanju le popustili. Za to sliko sem imel na voljo samo šest tednov in sem jo tudi dokončal. Peti teden sem ugotovil, da bi potreboval še nekaj dodatnih ur, zato sem se ponoči začel skrivati. Na akademiji smo lahko slikali od devetih zjutraj do devetih zvečer. Jaz sem se skril v omaro, počakal, da so vsi odšli, in potem slikal. Tako sem s tem pridobil nekaj dodatnih dragocenih ur.
V nekem intervjuju ste dejali, da ne slikate za 10 let, ampak za večnost. Kakšno sporočilo želite z umetninami pustiti za seboj? Ali sploh začnete slikati z mislijo na sporočilnost, ali se ta razvije, ko je slika končana?
Ko začnem slikati, za približno 30 odstotkov vem, kaj želim s sliko povedati. Ko je slika končana, začnem globlje razumevati njen pomen. Dostikrat v interakciji z ljudmi ali med razlago slike drugim odkrijem še kakšno njeno skrivnost. O sliki Prekletstvo Tritona sem se veliko naučil v 16 dneh v maju, ko sem vsak vikend ure in ure predstavljal sliko okoli 2.000 ljudem. Velikokrat sem šel čez predstavitev, ker je bilo več skupin, in sem kar naenkrat začel dojemati, kaj vse slika še pove, in se je vse še bolj začelo povezovati med seboj.
Kar želim predati ljudem, ki opazujejo moje slike in se povezujejo z njimi, je, da v njih prebudim neko željo, da tudi oni razvijajo sami sebe. Da postaneš najboljša verzija samega sebe, da te to navdihuje v življenju. Da te moja slika ljubeče poboža, ko imaš slab dan in jo vidiš. Ko te je strah, pogledaš močno žensko na sliki Luminus, ki jo moški drži nazaj, a ona ostaja čvrsta v sebi in si rečeš: "Hočem biti močna kot je ona, imam moč, da grem naprej. Moč za življenje, za kreacijo."
Januarja ste prejeli prestižno slikarsko nagrado ARC Staff Award za prečudovito sliko Prekletstvo Tritona. Njena sporočilnost je zares globoka. Nam jo zaupate?
Prekletstvo Tritona je bila inspirirana po razpadu nekega prejšnjega odnosa in predstavlja moškega in žensko, ki sta oba v svojem elementu. Triton je bil sin Pozejdona in Amfitrite, ki sta bila oba bogova morja. Njegova funkcija naj bi bila, da je prenašal sporočila iz morja v svet in nazaj. Skrbel je za komunikacijo.
In prekletstvo Tritona je takrat, ko komunikacija ne teče. Tu je led, ki loči moškega in žensko, v njunem odnosu sta vseeno povezana z bolečino. Ona trpi v ledu, iz ledu rastejo ledene korenine, ki njega prebadajo v desno koleno, v ledvice in srce. Vsaka stvar ima ogromno simbolike.
Desna polovica naj bi predstavljala moški aspekt, leva polovica ženskega. Kolena so temelj. Zame je imeti kvaliteten odnos ključnega pomena. Njegova moškost, trdnost je ranjena. Leve noge se oklepa z obema rokama, noče je izpustiti. Njegova leva, ženska polovica so čustva. On drži svoj ženski aspekt, kljub temu da trpi moški.
Ledvice predstavljajo čustva in filtrirajo vse toksine. Če nisi srečen, imaš v svojem telesu veliko dodatnih toksinov, ker je to stresno. Srce je srčna povezava. Ko odnos ne deluje, je ta povezava ledena.
Ženska je v svojem elementu vode, ki predstavlja čustva, globino in mističnost. Zmrznjena je pod ledeno površino, ker je bila tudi ona zaprta v svojemu svetu. Ni znala priti ven, kot jaz nisem znal priti do nje. Oba skupaj sta v ledeni jami, ki je referenca na Platonovo jamo, kjer ogenj in sence na stenah predstavljajo celoten svet teh ljudi, ki so zaprti v njej. Ampak ko ugotoviš, da lahko prideš iz jame in ko greš iz jame, ugotoviš, da je zunaj cel svet. Ko želiš to sporočiti še drugim, ti ne verjamejo. Ko sem bil v takem odnosu, nisem videl meter pred sabo, dokler se niso stvari odvile, kot so se morale.
Rdeča draperija postaja zelena ob dotiku ledu. Rdeča predstavlja življenje, strast, kri, ljubezen. S stikom ledu se ta pretvarja v toksično zeleno barvo. Tudi strasten odnos lahko skozi čas postane toksičen.
Slikanje vam vzame veliko časa, slikate tudi po 10 ur na dan. Je to kdaj vir napetosti v odnosu z vašo punco?
Najbolj sem srečen, da imam žensko svojih sanj, ki me zna podpreti in je srečna, ko ustvarjam. Ko ustvarjam, tudi njo inspiriram, da dela svoje stvari. Skupaj sva malo več kot eno leto in v tem času se nikoli nisva skregala. Če so napetosti, si vse poveva na zelo ljubeč način in se slišiva.
Svoje znanje predajate na slikarskih delavnicah v Sloveniji in v tujini. Kaj vam je v procesu učenja najpomembnejše, da predate učencem?
Strast in ljubezen do ustvarjanja, hkrati tudi korake, kako nekaj ustvariti, in razumevanje korakov. Predati želim sistem, ki ga predstavim in temelji na znanju iz 19. stoletja, ter znanju, ki se je predajalo od renesanse naprej. Če so stari mojstri slikali na ta način in so slike enkratne, potem mora biti nekaj na tem. S tega vidika mi je lepo, ko vidim, kako začnejo moji učenci na nov način opazovati barve na obrazih ljudi, s katerimi se pozneje pogovarjajo. Sprašujejo se, na kakšen način bi to naslikali. Svet začnejo opazovati in interpretirati v likovnem jeziku.
Prav z letošnjega 10-dnevnega masterclassa, ko smo slikali 10 ur na dan, so mi kakšne mlajše udeleženke povedale, da so bile, ko so prišle domov, srečne, da jih kar niso poznali, ker so bile bolj izpolnjene, izražene. Pridejo v stik s sabo. To mi je res lepo, ker je na neki način slikanje tudi terapevtsko. Za tiste, ki bi radi slikali in imeli takšno izkušnjo, se lahko že sedaj prijavijo na naslednji intenzivni slikarski tečaj na info@anikis.com ali www.anikis.com.
