5 svetnikov, ki jih je bolezen približala Bogu

Ali kdaj pomislite na povezavo med človeškim telesom in dušo? Sama o tem nisem nikoli zares premišljevala, dokler se to vprašanje ni pojavilo v enem izmed pogovorov naše bralne skupine. Razpravljali smo o delu Peace Like a River (Mir kakor reka, op. prev.) avtorja Leifa Engerja.

Ustavila sem se ob enem od vprašanj, predvidenih za pogovor o knjigi:

To vprašanje se mi je zdelo veliko večje in širše od zgolj izkušenj izmišljenih likov v romanu.

Ko sem začela premišljevati o tem, sem ugotovila, da je kar nekaj svetnikov slovelo po svoji svetosti, medtem ko so trpeli zaradi kakšne telesne bolezni ali poškodbe. Pravzaprav jim je njihova bolezen včasih dejansko pomagala, da so se približali Bogu!

Vas že kaj muči radovednost? Predstavljam vam torej pet svetnikov, katerih telesno trpljenje je odigralo pomembno vlogo pri njihovi svetosti.

Sv. Ignacij je bil zdrahar, znan po svoji borbenosti. Ko je imel okoli 20 let, je bil v boju hudo ranjen: topovska krogla, ki se je odbila od bližnje stene, mu je zlomila desno nogo.

Doma na očetovem gradu je preživel več kirurških posegov, da bi mu pozdravili nogo, pri čemer so mu znova zlomili in nato poravnali kosti – vse to v obdobju, ko še niso poznali sredstev za omrtvičenje. Po operacijah je bila njegova desna noga krajša od leve, zaradi česar je vse življenje šepal in njegova vojaška kariera se je končala.

Za mladega vojaka je bilo to nedvomno temačno obdobje, toda Bog je imel zanj večje načrte. Ko je okreval po operaciji, je doživel duhovno spreobrnjenje in začutil klic k posvečenemu življenju.

Da bi si krajšal čas v napornih urah okrevanja, je prosil za viteške romance, svoje najljubše branje, vendar jih v gradu ni bilo. Namesto tega mu je svakinja prinesla življenjepise Jezusa in svetnikov. Te knjige so spremenile njegovo življenje in ga navdihnile, da se je posvetil Bogu ter sledil zgledu Frančiška Asiškega in drugih velikih menihov.

Anna Schäffer se je kot mlada ženska hudo poškodovala med delom v pralnici, kjer je utrpela hude opekline. Kljub več kot 30 operativnim posegom je postala povsem nepokretna in je do konca življenja trpela nenehne bolečine. Prisiljena je bila opustiti svoje dolgoletne sanje, da bi se pridružila redovni skupnosti.

Schäfferjeva ni nikoli izgubila optimizma in je ob nenehnem trpljenju postala še bolj predana svoji veri. Pogosto ni mogla spati, še naprej pa je globoko častila Jezusa in Marijo. Zaradi njene blaženosti so jo someščani resnično vzljubili in ljudje so jo pogosto obiskovali, da bi prisluhnili njenim tolažilnim besedam vere. Papež Benedikt XVI. jo je leta 2012 razglasil za svetnico.

Sv. Kamil de Lellis je bil vojak, ki je bil znan po svojem neukrotljivem značaju; bivanje v katoliški bolnišnici in služenje pri kapucinih pa sta mu predstavila drugačen način življenja. Poskusil je vstopiti v redovno življenje, vendar so ga zavrnili zaradi številnih kroničnih bolezni.

To pa ga ni odvrnilo od njegovih načrtov: ker je zelo dobro vedel, kakšna je bila v tistem času, torej v 16. stoletju, skrb za bolnike, se je odločil ustanoviti red, katerega člani naj bi se s četrto zaobljubo zavezali k človekoljubni oskrbi bolnikov in umirajočih. Lastne izkušnje so ga spodbudile, da je to postalo njegovo poslanstvo in karizma njegovega reda.

Kljub številnim kroničnim boleznim je dokončal študij in prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je obiskoval različne ustanove za bolne in umirajoče, ki jih je njegov red ustanovil po vsej Italiji. Bil je prvi, ki je za svojo skupnost bolniških strežnikov uporabil simbol "rdečega križa", znamenje, ki ga danes tako dobro poznamo.

Kamila de Lellisa je leta 1746 za svetnika razglasil papež Benedikt XIV.

Benedikta je kot odlična in priljubljena študentka medicine sama sebi diagnosticirala redko degenerativno stanje, ki jo je na koncu oropalo vseh petih čutov. Kljub temu, da se je vse življenje soočala z vedno hujšo invalidnostjo in ponavljajočimi se kirurškimi posegi, ki niso olajšali njenega stanja, je vztrajala v pričevanju Božje ljubezni.

Umrla je leta 1964 v starosti 27 let. V letih pred smrtjo so jo obiskovali številni ljudje, ko se je širila beseda o njeni svetosti in njenem nežnem razumevanju Božje ljubezni.

Sv. Maksimilijan Kolbe je najbolj znan po nesebičnem dejanju, ko je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje namesto družinskega očeta: in vendar je poljski svetnik postavil temelje za to junaško žrtev že veliko prej, v letih telesnega trpljenja, ki ga je doživljal zaradi kronične tuberkuloze.

Vsak izmed teh svetnikov na edinstven način razkriva, kako lahko telesno in duhovno sodelujeta pri posvečenju. Hvaležna sem, da je bralna skupina pritegnila mojo pozornost na ta pojav, in pri omenjenih svetnikih bom v prihodnje iskala navdih v kakršnihkoli stiskah in trpljenju, ki bi me v življenju lahko doleteli.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.