Kot deklica je komaj čakala, da postane gasilka, danes svoje znanje prenaša mlajšim

Katja Lovrin prihaja iz Ručetne vasi v občini Črnomelj. Je magistrica inženirka kemijskega inženirstva, zaposlena je v tovarni zdravil Krka.

Velik del svojega časa nameni gasilstvu, s katerim se ukvarja že od malih nog. Kot deklica je bila del PGD Petrova vas, pozneje je tam delovala tudi kot mentorica mlajšim ekipam, pridružila se je PGD Črešnjevec, kjer je tekmovala kot članica, postala pa je tudi mentorica ženski ekipi PGD Semič, pozneje še moški ekipi in občasno mladincem. Tekmuje tudi v ekipi članic PIGD Krka Novo mesto.

Leta 2022 se je z obema ekipama udeležila gasilske olimpijade v Celju. Kot operativna gasilka je aktivna v PGD Petrova vas, za kar se redno strokovno izobražuje.

Ko ji ostane kaj prostega časa, se rada odpravi v hribe in se ukvarja z najrazličnejšimi športi. Rada se druži s svojimi nečaki, družino in prijatelji. Dopust rada preživi v hribih, na smučanju, potovanjih, morju in na jadrnici, saj je tudi skiperka.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva se začne brez budilke. Kava, jutranje sonce na obrazu in pogled na morje ali gore, kamor bi lahko brez misli strmela ure. Seveda se zgodi, redko, ampak se.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Pred ogledalom sem zelo malo časa, tako da si pred njim skoraj nič ne rečem. Že navsezgodaj je v moji glavi veliko misli, ki so vezane predvsem na službo in pa na preostale aktivnosti v tistem dnevu, tednu.

3. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Seveda ga nosim domov, kdo ga pa ne. Ponavadi začnem razmišljati o dopustu oziroma naslednjem potovanju, izletu, jadranju … malo heca. 😊 Na srečo lahko zelo hitro pozabim delo, čisto odklopim oz. preusmerim. Glede na to, da imam veliko drugih aktivnosti, dejansko nimam časa za to.

Najlažje odklopim tako, da skočim na bližnji hrib, v naravo, kjer se res sprostim. Je pa čisto odvisno od težave, včasih tudi doma še iščem rešitve (tukaj govorim o razvojnih nalogah, pri katerih mogoče v službi še nisem izčrpala vseh idej in se z nalogo mudi).

Se je pa tudi že zgodilo, da nisem razmišljala o službi, pa je rešitev/ideja prišla kar sama od sebe.

4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Hvaležna sem za veliko stvari, tako dobrih kot tudi slabih. Težko rečem, katera izkušnja je tista, za katero sem najbolj hvaležna. Se pa iz vsake nekaj naučim, še največ iz slabih. "Vsaka šola nekaj stane."

5. Kaj vas je kot deklico pritegnilo h gasilstvu in kaj je tisto, kar vas ves čas "drži", da je to postalo tako velik del vašega življenja?
V bistvu se je moja gasilska pot začela tako, da je sosed (mentor) prišel vprašat starše, ali bi z bratom želela hoditi na gasilske vaje. Takrat si nisem predstavljala, kako to sploh izgleda. Spomnim se, da sem bila zelo vesela, da sta starša dovolila, in da sem komaj čakala te vaje. To so bile za nas kot neke dodatne igre (poleg lovljenja, iskanja, nogometa ipd. smo se s sosedi, sovrstniki "igrali" še različne gasilske veščine).

Sem izredno tekmovalna (še danes) in komaj sem čakala na prvo tekmovanje. Zaradi želje po medaljah, najboljših mestih sem ostala oziroma pri 16 letih sprejela ponudbo sosednjega društva, ker se pri nas članice nismo uspele zbrati. Tukaj sem se največ naučila in že takrat sem se odločila, da želim to znanje predati mlajšim generacijam.

Hkrati pa svoje znanje nadgraditi s strokovnimi usposabljanji (oziroma pridobivanjem činov, kot se temu pri nas reče). Tukaj ne gre samo za znanje, pač pa tudi za številna prijateljstva, ki jih skleneš, in pa discipline, ki se je naučiš. Znanje še vedno nadgrajujem in si želim več operativnih vaj, da lahko v primeru prave intervencije najbolje odreagiram.

6. Kaj želite (poleg znanja) predati gasilcem in gasilkam kot njihova mentorica?
Gasilske vaje in tekmovanja so poleg strokovnega znanja, veščin (ki jih pridobijo) tudi odlična priložnost za druženje, spoznavanje. Ni pomembna zmaga, ampak sodelovanje. Gasilci/gasilke se skozi vaje naučijo delovanja kot ekipa, uigranosti, discipliniranosti, spoštovanja, poslušanja drug drugega in zaupanja.

S tem znanjem lahko potem tudi marsikomu pomagaš, saj nikoli ne veš, kdaj boš ti potreboval pomoč. Vsak je dolžan pomagati oziroma gasiti, pa vendar si ljudje ponavadi ne upamo, ker smo prepričani, da bomo storili več škode kot koristi.

7. Lahko z nami delite kako gasilsko anekdoto ali ljub spomin?
Glede na to, koliko časa sem že v gasilstvu, je gasilskih anekdot res veliko in niso vse za javnost. 😊 Bom eno anekdoto malo olepšala. Z ekipo iz Črešnjevca smo Slovenijo zastopale na Češkem davnega leta 2010.

Ko smo opravile z vajo in štafeto, smo, tako kot ponavadi, odšle na malico, da bomo lažje počakale na podelitev. Čez nekaj časa ugotovimo, da so nas po zvočniku klicali (to je bilo zelo težko ugotoviti, saj so klicali v češčini, pa tudi ekipe iz Slovaške so bile prisotne) … Še dobro, da so večkrat ponovili in da smo našli prevajalca, ki nam je razložil, naj pridemo še enkrat tekmovat, ker je bilo prvič samo za vajo.

Na hitro smo se pobrale od mize (seveda smo takrat že vse pojedle), se preoblekle in odšle na progo. Še sama sreča, da so nam pustili tekmovati, saj so nas menda klicali več kot pol ure. Na koncu se je tudi vse dobro izšlo, celo zmagale smo, in to s polnimi želodci. 😊

Eden izmed bolj svežih spominov bo zagotovo ostala gasilska olimpijada, ki je bila v Celju pred dvema letoma. To je bila moja prva olimpijada, na kateri sem bila celo z dvema ekipama (z eno sem tekmovala, drugi sem bila pa mentorica), in to v isti kategoriji. Teden dni smo z ostalimi ekipami slovenske reprezentance preživeli v eni izmed šol.

Vsak dan smo imeli obveznosti (vaje), aktivnosti (glasbeni, športni, gasilski program) in zelo težko je bilo usklajevati, s katero ekipo se bom udeležila katerega dogodka. Še sreča, da so bile vse punce zelo razumljive in so se malo prilagodile, da smo na koncu vsi največ odnesli. Res je bil en izmed lepših tednov, ki sem ga preživela v družbi gasilk in gasilcev, pa vendar je bilo na koncu malo grenkega priokusa, ker se ni ravno izšlo po naših željah.

Mislim, da je tukaj veliko vlogo odigral tudi požar na Krasu, ker smo bili vsi z mislimi z našimi gasilci. Vseeno sem zelo hvaležna za to priložnost in ponosna na obe ekipi, mogoče pa se še kdaj uspemo uvrstiti na kakšno olimpijado.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nimam neke posebne misli. "Za dežjem vedno posije sonce." Imam se za veselega, pozitivnega človeka. Se zgodi, da sem kdaj slabe volje, a vendar iz vsake slabe stvari poskusim izluščiti nekaj dobrega. Škoda časa za slabo voljo.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Nimam posebnega rituala. Vedno tuš pred spanjem, potem pa odvisno, koliko časa imam še na voljo. Največkrat pogledam kakšno serijo in pa pred spanjem še premislim, kaj bom naslednji dan oblekla. Rada spim, potrebujem osem ur spanja na dan, da lahko moj procesor naslednji dan normalno funkcionira.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… smo kljub svoji nežnosti zelo močne.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.